Naši draguljčki

Medtem ko se v UKC izmenjujejo generalni direktorji kot po tekočem traku - Aleš Šabeder je že peti zapovrstjo v treh letih in pol vlade Mira Cerarja - najobčutljivejša točka zdravstvenega sistema se lomi. Ob malih bolnikih, ki so priključeni na kisik, na zunajtelesni krvni obtok in na vse mogoče druge inštrumente, je vse manj zdravnikov. Namesto 20, kolikor bi jih v UKC potrebovali, so samo še štirje specialisti intenzivne otroške medicine. Brez njih in skrbne roke medicinskih sester ob svojih posteljah mali bolniki sploh ne morejo preživeti. Medicinska znanost napreduje, rešiti zna vse več življenj, a samo če vse to nekdo vrhunsko obvlada in je izurjen v oskrbi malih (in odraslih) teles.

Strokovnjaki intenzivne medicine so redki, saj so zanje potrebna leta in leta dodatnega šolanja. V tujini jih varujejo in ponekod plačujejo v milijonih dolarjev. A nič kaj drugače ni z drugimi zdravniki s specialnimi znanji. Tudi vrhunskega nefrologa, ki zna oskrbovati novorojenčke z odpovedjo ledvic, srčnega kirurga, ki zna operirati kot oreh veliko otroško srce, ali ortopeda, ki se spozna na drobne otroške kosti in jih spravi v red takoj po malčkovem rojstvu, je težko usposobiti za zahtevno delo. Preganjati zdravnike je nesmisel; ljudje jih potrebujejo.

Zdravstvo ne bi smel biti peskovnik, na katerem eksperimentirajo politiki, in ne oder, pred katerim se izživljajo gledalci. Univerzitetni klinični center je spet dobil generalnega direktorja, ki se popolnoma nič ne spozna ne na zdravstvo ne na organizacijo dela v UKC. Tudi prejšnji se ni, ko je prišel. Ko se je nekaj naučil, je moral oditi. Vlada generalne direktorje sama izbere, nastavi, nato pa odstavi, ne da bi zares pojasnila, zakaj. Medtem pa se zdravniki ukvarjajo z velikimi sistemskimi težavami. Nihče jih ne sliši, nihče se ne zmeni za opozorila, dokler ne zagori. Za tem pa politiki pametujejo v parlamentu.