Ne na mojem dvorišču

Drugi april je svetovni dan zavedanja o avtizmu. Svetovni dnevi redko pritegnejo medijsko pozornost; še najbolj jo takrat, ko je drugih pomembnih ali zanimivih medijskih vsebin (pre)malo, ali takrat, ko tak dan mediji izkoristijo, da usmerijo pozornost v problematiko, za katero se čutijo dolžne, da jo tu in tam spravijo v javnost.

Zavedanju o težavah, s katerimi se ljudje s posebnimi potrebami spopadajo v vsakdanjem življenju, smo v Delu zadnje dneve namenili veliko pozornosti. Zato smo menili, da jih danes ne bomo posebej izpostavljali. V mislih so nam odzvanjale tudi besede dr. Valerije Bužan, direktorice Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič Draga na Igu: »Še vedno si želim, da ne bi bilo treba imeti posebnega dneva za downov sindrom, ker bi bili vsi z downovim sindromom del družbe.« Ne bi jih bilo treba izpostavljati en dan v letu, ker bi vsi vedeli, za koga gre.

Valerija Bužan je še pred kratkim z zadovoljstvom ugotavljala, da je strpnost do oseb s posebnimi potrebami večja, kot je bila v devetdesetih letih. Kot družba smo namreč vse starejši in vsaka tretja družina ima nekoga, ki je drugačen.

A na začetku tedna je širša javnost izvedela za zaplet, ki se zdaj ne bi več smel zgoditi. V Odvetniški družbi Čeferin, ki je zastopala kliente ne glede na njegov status in položaj v številnih odmevnih primerih, v katerih bi lahko šlo za morebitno diskriminacijo in kršitev človekovih pravic, skupaj z drugimi lastniki stavbe nočejo dati soglasja, ki bi omogočilo ureditev bivalne skupnosti za odrasle s posebnimi potrebami v zgradbi, kjer so poslovni prostori družbe. To je po njihovem mnenju neprimerna dejavnost za poslovno stavbo. Prostore je sicer pristojno ministrstvo dodelilo v uporabo centru Dolfke Boštjančič. V svoji izjavi za javnosti so se celo vprašali o strokovnosti direktorice Valerije Bužan. »Ali je oseba, ki naj bi bila pristojna za varovanje in oskrbo ljudi s posebnimi potrebami in ki na vsak način želi te varovance spraviti v stresno okolje, sploh sposobna strokovno opravljati delo s temi osebami?«

Center Dolfke Boštjančič je enkrat že izkusil nekaj zelo podobnega. Leta 1990 so mu pripadli prostori v ljubljanski soseski BS3, vendar prvega dnevnega centra za otroke tam nikoli niso odprli. Starši namreč svojih otrok niso hoteli poslati tja, kjer so bili že prej označeni za nezaželene. Tudi takrat so stanovalci trdili, da niso nestrpni, ampak da jih skrbi le izbira lokacije, ki naj se jo preveri z vseh vidikov, predvsem s strokovno-prostorskega. Odvetniška družba Čeferin pa meni, da bivalna enota za osebe s posebnimi potrebami ne sodi v takšno stresno okolje, kot je stavba, v kateri se opravlja odvetniška dejavnost. Zmotilo jih je tudi, da jim direktorica »očita nesprejemanje otrok naših sosedov, čeprav naj bi bil prostor namenjen za bivanje odraslih«. Če že niso slišali, da je širina duha potrebna za sprejemanje drugačnih tudi na domačem dvorišču in ne le v sodni dvorani, so slišali vsaj za prispodobe? Vsi smo otroci svojih staršev. In vsakomur se lahko rodi otrok s posebnimi potrebami. Tudi odvetnikom.