Ne nagobčnikom

Svoboda medijev je zagotovljena z ustavo. Novinarji lahko svobodno zbirajo informacije in izražajo stališča, obveščajo in ozaveščajo javnost, dokler to počno v skladu z relevantnimi zakoni pa tudi z novinarsko etiko. Za kršitve prvih imajo domnevno prizadeti na voljo institut odgovora in popravka po zakonu o medijih, etične kršitve pa lahko prijavijo na novinarsko častno razsodišče. Poleg tega so pravice novinarjev, tako kot pravice slehernega državljana, omejene s pravicami drugih. Zagotovljen je torej »higienski minimum« javne razprave.

Toda državni funkcionarji in drugi odločevalci ali vplivneži zadnje čase skorajda po tekočem traku zoper novinarje vlagajo vsebinsko prazne kazenske ovadbe in tožbe, ki so pogosto le pritlehno orodje za – že vnaprej na neuspeh obsojene – poskuse identificiranja zaupnih novinarskih virov.

Kazenske ovadbe pomenijo nedopustni pritisk na novinarje, pred katerim si je nespametno zatiskati oči. Nadzor javnosti nad centri moči, ki ga izvajajo novinarji, je namreč eden izmed temeljev demokratičnega ustroja družbe, katerega trdnost je v teh viharnih časih, ki so na površje (končno) naplavili vsakršna zavržna dejanja gospodarskopolitične elite, toliko bolj pomembna.

Tako pa je danes specializirano državno tožilstvo od več medijev zahtevalo fotografije z novinarske konference ministra Romana Jakiča. Nekdanji vplivni bančnik Matjaž Kovačič novinarja toži zaradi satirične kolumne, obveščevalna agencija si izmišljuje kazniva dejanja izdaje tajnih podatkov, agencija za varstvo konkurence je užaljena, banka toži zaradi izdaje bančnih tajnosti ... Da ne naštevamo. To početje v bistvu pomeni kriminalizacijo novinarskega dela, v posledicah pa teptanje temeljnih ustavno zagotovljenih pravic.

In prav groteskno je, da poskusi natikanja nagobčnikov prek kazenskih ovadb pravzaprav jemljejo dragoceni čas pristojnim organom. Čas, ki bi ga ti lahko porabili za ukvarjanje z res usodnimi kazenskimi zadevami, tudi s tistimi, ki so jih s pomočjo anonimnih virov razkrili novinarji.

Javni uslužbenci z izbiro svoje poklicne poti izberejo tudi večjo izpostavljenost medijem. Perfidno vlaganje ovadb, teroriziranje in diskreditiranje novinarjev na stroške davkoplačevalcev, v imenu katerih novinarji nadzirajo delo taistih užaljencev, bi bilo zato nespametno razumeti kot ravnanje v javnem interesu. Užaljenost odgovornih ali vodilnih oseb v državnih organih ali gospodarskih družbah je zasebna kategorija, ki kliče po civilnih postopkih, ne pa kaznivo dejanje obrekovanja. To je pred meseci dekriminalizirala celo Jamajka, pri nas pa politični eliti najbrž ustreza, da tega ne stori.

V kronično omreženi državici so ovadbe bržkone najboljše orožje proti neposlušnim novinarjem. Četudi tarčam ne zadajo usodnih ran, so lahko zelo koristne za preusmerjanje pozornosti od spornih dejanj funkcionarjev k lovu na prinašalce informacij.