Ne še več enakih smeti, boljša hrana
Evropska komisija si je umila roke, umazani posel zvijanja rok multinacionalkam pa prepustila državam.
Odpri galerijo
FOTO: Regis Duvignau/Reuters
Študija, ki so jo opravili znanstveniki pod okriljem evropske komisije, je pokazala, da pri kakovosti prehranskih izdelkov ni ločnice med Vzhodno in Zahodno Evropo. Prebivalci vzhodneje in južneje od Češke, vključno s Slovenci in Hrvati, se lahko sprostijo, saj živilske multinacionalke polic v trgovinah ne polnijo z nič slabšo nutello kot v Avstriji, Nemčiji ali Skandinaviji. Argument drugorazrednih prehranskih izdelkov za drugorazredne državljane vzhodne Evrope, ki so ga prodajali predvsem tamkajšnji populistični politiki, je torej padel.
A študija je prinesla drug skrb zbujajoč podatek: kar tretjina od skoraj 1400 testiranih medsebojno primerljivih izdelkov je kljub identični ali podobni embalaži imela drugačno sestavo. O tem, kar nas najbolj zanima, ali drugačna sestava pomeni drugačno – slabšo ali morda celo boljšo – kakovost, se znanstveniki niso opredelili. Prav tako niso nič rekli o tem, ali podjetja, ki pod istimi blagovnimi znamkami prodajajo izdelke različne kakovosti, kršijo prenovljeno evropsko potrošniško zakonodajo, ki opredeljuje dvojno kakovost kot zavajanje potrošnikov in proizvajalcem nalaga visoke kazni.
Tišina je pomenljiva. Evropska komisija si je s študijo umila roke, umazani posel zvijanja rok živilskim multinacionalkam pa prepustila državam. Te naj bi same ugotavljale, ali so ti primeri nepoštena praksa, in kršitelje pripeljale pred sodišče. Si predstavljate, da bi slovenska uprava za varno hrano tožila Coca-Colo, ker pri nas prodaja pijačo z umetnimi sladili, medtem ko ima avstrijska coca-cola le pravi sladkor? Tudi če bi se to zgodilo, je nova zakonodaja tako nejasna, da bodo multinacionalke z vojsko odvetnikov zvile roko drugi strani.
Dobro je vsaj to, da sta z razpravo o dvojni kakovosti živil v ospredju pomembni vprašanji, kdo proizvaja našo hrano in kakšne kakovosti je. Večina izdelkov, ki jih proizvajajo multinacionalke, je prehranskih smeti. Ne potrebujemo še več teh smeti enake kakovosti, temveč bolj kakovostno hrano. Odpreti moramo novo debato – kako proizvesti takšno hrano, doseči pravičnejše odnose v agroživilski verigi ter spremeniti sistem tako, da ne bomo porabili več, kot dobimo.
A študija je prinesla drug skrb zbujajoč podatek: kar tretjina od skoraj 1400 testiranih medsebojno primerljivih izdelkov je kljub identični ali podobni embalaži imela drugačno sestavo. O tem, kar nas najbolj zanima, ali drugačna sestava pomeni drugačno – slabšo ali morda celo boljšo – kakovost, se znanstveniki niso opredelili. Prav tako niso nič rekli o tem, ali podjetja, ki pod istimi blagovnimi znamkami prodajajo izdelke različne kakovosti, kršijo prenovljeno evropsko potrošniško zakonodajo, ki opredeljuje dvojno kakovost kot zavajanje potrošnikov in proizvajalcem nalaga visoke kazni.
Tišina je pomenljiva. Evropska komisija si je s študijo umila roke, umazani posel zvijanja rok živilskim multinacionalkam pa prepustila državam. Te naj bi same ugotavljale, ali so ti primeri nepoštena praksa, in kršitelje pripeljale pred sodišče. Si predstavljate, da bi slovenska uprava za varno hrano tožila Coca-Colo, ker pri nas prodaja pijačo z umetnimi sladili, medtem ko ima avstrijska coca-cola le pravi sladkor? Tudi če bi se to zgodilo, je nova zakonodaja tako nejasna, da bodo multinacionalke z vojsko odvetnikov zvile roko drugi strani.
Dobro je vsaj to, da sta z razpravo o dvojni kakovosti živil v ospredju pomembni vprašanji, kdo proizvaja našo hrano in kakšne kakovosti je. Večina izdelkov, ki jih proizvajajo multinacionalke, je prehranskih smeti. Ne potrebujemo še več teh smeti enake kakovosti, temveč bolj kakovostno hrano. Odpreti moramo novo debato – kako proizvesti takšno hrano, doseči pravičnejše odnose v agroživilski verigi ter spremeniti sistem tako, da ne bomo porabili več, kot dobimo.
