Tiskane izdaje
Jure Apih, publicist
Ne vem, ne morem vedeti, kako naj bi? Z otroki se prav veliko niso ukvarjali nikoli. Delali so jih na veliko, če so pomrli, so naredili nove. Bili so lastnina, manj odgovornost svojih staršev. Z urbanizacijo, enakopravnostjo in kontracepcijo so se družinski odnosi dramatično spremenili. Kot punčico očesa čuvamo svoje mladiče, ki so, zdaj vemo, najdragocenejše, najobčutljivejše in edino upanje, ki ga imamo. Za zaprtimi vrati »urejenih« družin se sicer dogaja karkoli, na odprtem gumnu »neurejenih« družin pa so drame pred nami. Ne vemo, ne razumemo, pa bi vendarle sodili. Le upamo lahko, da so tisti, ki smo jih pooblastili, da pomagajo, in ki naj bi edini vedeli, kaj se v resnici dogaja, zavezani bolj Frančiškovi srčnosti kot birokratski omejenosti. Samo ulice in političnih hujskačev ne pustimo zraven!
Mateja Kotnik, novinarka
Nedopustno je, da je pri iskanju najboljših rešitev za otroke iz teh družin vse odvisno od »sreče«, ki jo imajo s socialnimi delavci. Če od koga, potem prav od njih pričakujem, da so pri svojih odločitvah nezmotljivi. Če se jim vendarle zgodi, da zagrešijo ali postopkovno ali vsebinsko napako, naj se zanjo prizadetim opravičijo in jo popravijo. Pred skoraj štirimi leti je babica Marija, ki je morala čez noč prevzeti skrb za zapuščeno vnukinjo, stanovalcem bloka, v katerem živi, zažugala, naj si nihče o tem ne drzne obvestiti centra za socialno delo. In niso. Ondan sem jih srečala na ulici. Z roko v roki, srečni in nasmejani. K vragu takšen sistem, ki se ga ljudje bojijo, namesto da bi jim bil v pomoč in oporo v največjih življenjskih stiskah.
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša
Vsi bi si želeli, da bi znala. A primeri so lahko tako zelo zapleteni, da karkoli država naredi, idealne rešitve, rešitve, ki bo sprejemljiva za vse udeležence, ne bo našla. Državi nikoli ni lahko, ker mora ponavadi izbrati slabo rešitev med še slabšimi. Bi si pa želela, da se žalostne družinske zgodbe ne razrešujejo na očeh javnosti, predvsem zaradi otrok in njihove zasebnosti, saj jih v dobi interneta takšno javno obračunavanje med centri za socialno delo in sorodniki zaznamuje za vse življenje. Novi družinski zakonik bi to težko odločanje prenesel na sodišča, kjer je pravnega znanja in objektivnega pogleda na zadeve nedvomno več kot na centrih za socialno delo, a je žal padel na referendumu zaradi ene same teme (spregledana pa je bila množica drugih dobrih rešitev).
Dragan Petrovec, kriminolog
Preširoko vprašanje za vrsto problemov. Neurejene družine pri nas postajajo neizogibno vse, ki živijo v revščini, in jih je tudi vse več. Za nobeno od teh družba ne poskrbi dovolj dobro, ker bi morala revščino preprečiti. Za posebne primere, kakršnega imamo zdajle najbrž v mislih, poskrbi včasih zelo dobro, drugič slabše. Včasih slabo presodimo razmere, drugič se ne da bolje poskrbeti. Še najmanj pa gre za otroke tistim, ki jih imajo polna usta, a le čakajo na kakšno politično priložnost, kot je interpelacija ali ureditev družine in otrok po domnevno edino pravilni podobi. Ta del družbe zlorablja vse po vrsti, tudi otroke, za dosego političnih ciljev.
Dušan Jovanović, režiser
Toliko imamo instanc, ki skrbijo za otrokove potrebe in pravice, da je videti, kakor da imamo najbolj dognan sistem obrambe otrokovih interesov na svetu. Stroka samozavestno predpisuje kdo, kdaj in zakaj ima pravico, da čuva, neguje, vzgaja in ljubi otroke. Toliko je tistih, ki vedo, kako je treba, da so drug drugemu v napoto. Na koncu imamo na eni strani na videz popoln in pravičen sistem, na drugi strani pa ptičke brez gnezda, zapuščene in nesrečne otroke. Kaj se je zgodilo z našimi normalnimi človeškimi čustvi? Ali smo kot družba popolnoma izgubili kompas? Zgradili smo odtujen kafkajanski grad z labirinti birokratskih predpisov, iz katerega človečnost ne najde izhoda.
Svetlana Slapšak, redna profesorica
Kako je mogoče, da se v vojni hinavcev, političnih dobičkarjev in birokratov okoli dveh dečkov nihče ni takoj odzval na bedo, v kateri živi ta družina? Socialni delavci očitno sprejemajo revščino kot dejstvo, za dobičkarje so pomembnejše solze, ki prodajajo novice, spletkarji pa izrabljajo odpor večine do vmešavanja od zunaj. V dobro delujočem sistemu bi bila prva stvar, ki bi jo lokalna skupnost skupaj s socialnimi delavci naredila, reševanje očitnega stanovanjskega problema: toda revščina tu ni bila poudarjena kot osnovni, najnevarnejši ter za stare starše in vnuke najusodnejši problem.
Karel Gržan, duhovnik
