Nedokončani mozaik

»Noben postopek na sodišču ne bo spremenil stališča velike večine hrvaških državljanov in hrvaškega državnega vrha, da je Srbija napadla Hrvaško, kot tudi ne prevladujoče ocene v Srbiji, da je Hrvaška izvedla etnično čiščenje,« je dejal namestnik srbskega premiera Aleksandar Vučić ob nedavnem obisku hrvaške šefinje diplomacije Vesne Pusić v Beogradu.

Obisk hrvaške prve podpredsednice vlade v Beogradu so si številni razložili kot del strategije ob začetku obravnave vzajemnih tožb Hrvaške in Srbije za genocid na meddržavnem sodišču v Haagu. Vendar, vsaj tako zatrjujejo akterji, vmes ni bilo nobene strategije, ampak le »še en pogled v prihodnost«, kot sta zatrdila visoka predstavnika svojih držav.

Nihče si ne dela utvar, da bo postopek v Haagu pomenil »piko na i«, ko gre za dogodke iz 90. let, ki so še posebej zaznamovali odnose med sosedama. Najbrž bo le odškrnil vrata delčku preteklosti, ki še močno izstopa z mozaika odnosov med Hrvaško in Srbijo.

Državi namreč kljub lepim besedam in smehljajem o boljših odnosih v zadnjih letih pravzaprav še nista storili veliko pri najpomembnejših nerešenih vprašanjih, ki so skoraj vsa posledica razpada skupne države, predvsem pa balkanske morije. Vprašanja izginulih, beguncev, lastnine, kulturnih dobrin so namreč še vedno, z redkim izjemami, neodgovorjena. Mejno vprašanje je nedotaknjeno. Tudi vprašanje manjšin na obeh straneh meje še čaka na rešitve.

Zaradi dvojezičnih tabel in t. i. ciriličnega referenduma na Hrvaškem (Vukovar), kar je vnovič omogočilo pobeg zlobnega duha iz steklenice nacionalizma in povzročilo zaostrovanje med državama in njunimi državljani, so se odnosi celo zaostrili. Srbsko zunanje ministrstvo pa je vsem državam, s katerimi ima diplomatske odnose, poslalo neformalno diplomatsko pismo (non paper) o incidentih, ki da so uperjeni proti srbski skupnosti na Hrvaškem, in očitalo Zagrebu, da ne sankcionira početja skrajnežev. Hrvaška oblast je vse skupaj ostro zanikala. Vendar je nacionalizem še kar čutiti v marsikaterem trenutku vsakdanjika.

Zaradi tega je nemara povsem logična ugotovitev hrvaškega odvetnika Anta Nobila, ki je prepričan, da tožbe za genocid niso bile umaknjene zgolj zaradi političnih elit tako na Hrvaškem kot v Srbiji, ki si kaj takega nista smeli privoščiti zlasti zaradi svoje javnosti – volivcev.

Ti pa so, milo rečeno, zbegani. Po eni strani jim oblast zatrjuje, kako je treba gledati le v prihodnost v miru in stabilnosti, po drugi bolj malo naredi, da bi se z nerazčiščeno preteklostjo ukvarjali strokovnjaki, ne pa volivci. Ne Hrvatom ne Srbom nihče na tem prostoru ne more odvzeti primata mojstrov dvornih spletk, ki se jim zdaj reče »lobiranje«, vendar ostaja jasno, da bo mozaik odnosov med Hrvaško in Srbijo, tudi zaradi različnih interesov, še precej časa nedokončan.

Koščkov, potrebnih za celovito sliko, je namreč na vseh koncih in krajih razmetanih še preveč.