Nemška odgovornost

Kdo se (ne) boji Angele Merkel? To se v teh dneh sprašuje tudi Nemčija, saj dolgoletna kanclerka tako kot Martha in George v znameniti igri Edwarda Albeeja z Virginio Woolf v naslovu s še eno, čeprav bornejšo volilno zmago, vzbuja nevarne čustvene igrice pri svojih političnih zakoncih. Akterji nemške politične drame nimajo šarma Elizabeth Taylor in Richarda Burtona, a Nemčija takšne pasivno-agresivne igre za svojo prihodnjo vlado še ni poznala.

Za mnoge to ni weimarska republika, ki z nestabilnostjo med prvo in drugo svetovno vojno ter vzponom Adolfa Hitlerja po njej še zdaj straši Nemčijo in Evropo, ampak demokracija. Nizozemska je vlado dobila šele 225 dni po volitvah, zakaj si tudi Nemčija ne bi vzela dovolj časa? A je krščanskodemokratska prvakinja s potrpežljivostjo pastorske hčere in analitičnostjo kvantne kemičarke spravila s poti toliko »alfa« politikov, da se ji zdaj maščujejo lastni uspehi. Čeprav nekateri s kritiko skrivajo tudi lastno nesposobnost.

Predsednik države Frank-Walter Steinmeier je še eden od poražencev kanclerkinih bojev za oblast, a tudi verjame, da je na kocki stabilnost države, kot socialdemokrat pred odločitvijo za mirovanje članstva pa o tem lažje prepričuje sedanje voditelje SPD. In res je Nemčija ohromljena v času, ko je kanclerkina odločitev za odprtje meja za begunce na položaj tretje stranke v državi postavila nacionalistično AfD, nacionalizmi dvigujejo glave tudi drugod po Evropi, Rusijo obtožujejo hibridne vojne proti Zahodu, porokinje evropske varnosti ZDA pa v gospodarskih uspehih zaveznikov vidijo grožnjo zase. Nešteti afriški in drugi migranti si še vedno prizadevajo čez Sredozemsko morje.

Kot država, ki se zaveda mračne preteklosti, ima Nemčija še posebno odgovornost za mir na stari celini in tudi njeno blagostanje. Po teh merilih bo ocenjevana tudi prihodnja nemška vlada ne glede na to, kakšnih barv bo.