Tiskane izdaje
Tudi nemška skrajna levica v reševanju Grčije vidi predvsem reševanje bank, skrajna desnica propadlo državo, ki še najraje zapravlja denar drugih. Sredinska politika pa hoče verjeti v zavezanost Aleksisa Ciprasa razvoju družbe, ki bo tesno povezan z gospodarskim razvojem.
Nemci se zdaj strinjajo z globokimi reformami grške državne uprave, obračunom z zgodnjim upokojevanjem in davčnimi odpustki za premožne ter privatizacijskim skladom za spodbujanje konkurenčnosti, kar je v tretjem reševalnem paketu za Grčijo vse lepo povezano z 86 milijardami evrov za ohranitev likvidnosti države. Prosto po Ronaldu Reaganu bo tudi nemška vlada vztrajala pri »Zaupaj, a preverjaj!« in v Berlinu so prepričani, da bo EU in evropski centralni banki pri tem stal ob strani mednarodni denarni sklad. Če bo Grčija sodelovala, tudi v Nemčiji ne izključujejo novih prijemov za zmanjšanje grškega dolžniškega bremena, čeprav tega vsaj za zdaj še nočejo imenovati odpis.
Grški premier ima zdaj priložnost, da se v zgodovino vpiše kot egejski Henry Kissinger na Kitajskem: kot predstavnik ene skrajne politične opcije v objemu nekdanje ideološke nasprotnice, da na koncu lahko zmaga politični realizem. Za Nemce, ki so se sami dvakrat po drugi svetovni vojni z reformami dvignili z gospodarske bolniške postelje, je to dobra uprava vseh vidikov države, tudi socialnega varstva. Verjamejo, da je Grčiji spet lahko zgled njihova država, ki poskuša vzorno poskrbeti za svoje reveže brez oviranja gospodarskega razvoja.
Vroče ideološke razprave se bodo gotovo nadaljevale, številni nemški politiki pa so zadovoljni, da se je »Grčija odločila za obstanek v evrski skupnosti ter iskanje rešitev v njej«, kot je dejal krščanskodemokratski parlamentarni prvak Volker Kauder, ki hkrati opozarja pred prihodnjimi težkimi izzivi za Evropo. Ti bodo morda presegli celo pretrese, za katere je do zdaj skrbela Grčija, in dobro je, da se območje skupne valute in skupnih vrednot uri v iskanju skupnega nastopa.
