Nenormalno razmerje

Hrvaška končno vstopa v Evropsko unijo. Zdaj, ko so se uresničile dvajsetletne sanje, so nekdanje navdušenje zamenjali malodušje, utrujenost in spoznanje, da članstvo v času najgloblje krize integracije vključuje ceno, ki jo plačujejo državljani. Podobno kot za Slovenijo pred desetletjem je Evropa za Hrvaško pomenila politični in institucionalni okvir za korekcijo nefunkcionalne politike. A EU ni več prostor blaginje in vladavine prava, z nefunkcionalno politiko in razrahljano zvezo raje ukinja demokracijo, kakor da bi ukinila varčevanje. Evropa, ki je predstavljala rešitev, je postala omejitev. Osemindvajseta članica – druga postjugoslovanska država in prva med protagonistkami vojn v devetdesetih – s pridružitvijo niti ne skriva dvomov. Evropske volitve pred dvema mesecema so bile polomija, slavje ob vstopu ne zanima nikogar. Kakopak niti Hrvaška nima izbire. Katera evropska država pa bi danes bila rada sama zase?

Medtem ko se meje Evrope pomikajo proti Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori, čeprav je nova članica za zdaj videti zadnja, je malo razlogov tudi za narcisoidno identifikacijo z Evropo proti Balkanu, kakršno je nasproti Hrvaški gojila Slovenija. Ta je vse svoje velike zunanjepolitične cilje dosegla deset let prej, naposled pa so celo Romuni in Bolgari šli v EU pred Hrvati, o katerih je Franjo Tuđman vedno trdil, da so bili »Evropejci pred Evropo«.

Za Slovenijo razpira hrvaško članstvo novo poglavje. Ne bo več edina država s prostora nekdanje Jugoslavije, ki je del Unije, ne bo več nastopala s privilegirane pozicije članstva. Odslej bosta s Hrvaško enakovredni partnerici. Obstaja up, da bodo odnosi solidnejši, čeprav rezime dvajsetletnega razmerja ni ravno obet. Slovenska dobrodošlica Hrvaški je bila sicer soglasna ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo; pomenljivo, brez enega glasu proti je državni zbor potrdil pogodbo. In vendar ostajamo z vprašanjem, koliko iskrenosti je bilo v tem dejanju oziroma ali ni šlo za prizor, namenjen evropskemu gledalstvu.

Slovensko-hrvaški odnosi so bili vedno oropani vsakršne normalnosti, nihali so med obema skrajnostma: sovražnostjo in ljubeznijo, ultimati in blokado ter poudarjeno naklonjenostjo in navidezno ubranostjo. Sosedi, med katerima bi zavezništvo moralo biti naravno, sta zaostrili spor do vrhunca. Za ene in druge so bila pogajanja neskončni spektakel, nenehna vojna, soočili sta se infantilni politiki, ki sta se do onemoglosti izčrpavali. V času, ko so se zapirali mnogo težji medsosedski dosjeji v Vzhodni Evropi, ne Ljubljana ne Zagreb nista bila pripravljena na oltar rešitve spora žrtvovati nič. Vlade vseh barv so izrabljale mejno vprašanje za notranjepolitično trgovino. Celo premier Janez Drnovšek, ki je prišel najbliže rešitvi in je edini znal brzdati nacionalizem, je v devetdesetih letih podcenil pomembnost rešitve mejnega konflikta in se je prepozno lotil njegovega reševanja.

Zanimivo bo opazovati, kako bosta sosednji državi, ki nikoli ničesar nista znali rešiti sami, shajali odslej in kakšno bo dvostransko razmerje v nadnacionalni povezavi.