Neodgovorno, neprištevno

Po prvem popočitniškem koalicijskem vrhu, ki naj bi bil uvod v dolgo napovedovano vročo politično jesen, smo pogrešali le še izjavo katerega od udeležencev, da bodo odgovorni zdaj končno začeli delati tisto, kar bi sicer morali početi od vsega začetka. Česa takšnega sicer nismo slišali, toda opazovalci slovenskega političnega življenja niso prezrli podobnosti z okoliščinami, ki so privedle do domislice, ki jo je prvotno izrekel nekdanji poslanec SD Dušan Kumer v obdobju Pahorjeve vlade: Po čedalje hujših razhajanjih v tedanji koaliciji, so se partnerji dogovorili, da bodo končno začeli delati.

Nekaj podobnega je bilo izrečenega tudi po zadnjem koalicijskem sestanku sedanje vlade, ko smo po ne presenetljivem padcu slovenskih bonitetnih ocen in drastičnem znižanju bruto domačega proizvoda slišali, da imajo v vladi načrt, kako iz zagate, a pod pogojem, da ne bo nobenih blokad: bodisi opozicije bodisi socialnih partnerjev. Sporočilo je, da vlada potrebuje proste roke, vse drugo je nepotrebna navlaka, ki vladajočim le veže roke.

Kako se je končala zgodba s Pahorjevo vlado, ko je končno začela delati, je znano, kako se bo končala zgodba z Janševo vlado, pa še ni popolnoma jasno. Je pa mogoče slutiti, kaj se utegne zgoditi. Nesporno dejstvo je, da je medenih tednov med koalicijskimi partnerji dokončno konec. To je že očitno, čeprav nas poskušajo prepričati, da so razprtije zaradi načenjanja ideoloških tem že zglajene in ukori predsednika vlade nekaterim ministrom pozabljeni.

Pomenljivo je, da so se koalicijski partnerji pošteno sprli že ob nepomembnih temah; kaj se utegne zgoditi ob vsebinsko tehtnejših in interesno pomembnejših temah, kot so strukturne reforme, si lahko le predstavljamo. Kaj, denimo, se bo še dogajalo, ko bodo projekti, ki jih koalicija zdaj postavlja na vrh prednostnih nalog, nasedli na prvih čereh?

Da bi bilo stanje še bolj skrb vzbujajoče, imamo na čelu tokratne vlade človeka, ki v svojih nastopih, sicer redkih in strogo kontroliranih medijskih pojavljanjih, ne pozabi okrcati katere od družbenih skupin, profesij ali konkretnih oseb. Kdor si je mislil, da bi morala odgovorna politika v takšnih razmerah delovati strpno, če bi imela res iskreno željo potegniti voz naprej, lahko le začudeno spremlja grožnje, strašenje, obsedenost s kostmi in grobovi ter fantaziranje o zlih duhovih iz ozadja. Namesto upanja, nam politiki na srce polagajo, da bomo krizo premagali le, če bomo med seboj še bolj sprti, prepirljivi, sovražni, maščevalni – in, seveda, čedalje bolj revni.

In, ne nazadnje, s čimer se ukvarjajo ekonomski analitiki že nekaj časa: zakaj predsednik vlade s svojimi izjavami vedno znova vznemirja finančne trge v tujini? Po že drugi takšni izjavi lahko sklepamo, da se premieru ni zgodil naključni spodrsljaj, ampak da gre za premišljeno politiko. Še vedno optimistični koalicijski partnerji pravijo, da je to neodgovorno, Janšev nekdanji minister Jože P. Damijan se celo sprašuje o njegovi prištevnosti. K temu je mogoče dodati, da ravnanje najbolj odgovornega očitno ni del rešitve, ampak čedalje bolj jedro problema.