Nesrečna regija bankirjev

Poplačilo varčevalcev Ljubljanske banke (LB) iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine je dobra novica. Manj dobra novica pa je, da bo slovenski proračun v prihodnjih dveh letih moral najti še 128 milijonov evrov za plačilo obresti in drugih stroškov za plačilo varčevalcem. Manj denarja bo torej na voljo za druge postavke.

Državni zbor je v ponedeljek podprl predlog zakona o načinu poplačila deviznih varčevalcev nekdanje LB na Hrvaškem in v BiH, ki je sledil sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Strošek vračil glavnice z obrestmi, administrativnih postopkov in drugih stroškov je ocenjen na 385 milijonov evrov, od tega je 257 milijonov evrov glavnic že bilo vknjiženih v primanjkljaj proračuna za lani.

Odločitev sodišča iz Strasbourga je bila hladen tuš za Slovenijo. Predstavniki oblasti diplomatsko ponavljajo, da se s sodbo ne strinjajo, a je dokončna in jo bo Slovenija spoštovala. Pacta sunt servanda – pogodbe je treba spoštovati, Slovenija pa se je s pristopom k evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter z njenim protokolom zavezala k spoštovanju sodb ESČP.

Slovenija je pred sodiščem neuspešno trdila, da je vprašanje deviznih vlog del nasledstva, ves čas pa tudi poudarja, da je treba upoštevati še terjatve LB do podjetij na Hrvaškem in drugje. Glede zadnjega je iz Strasbourga pred kratkim doživela drugi hladen tuš. ESČP je namreč po skoraj osmih letih zavrglo tožbo LB proti Hrvaški za poplačilo skoraj 60 milijonov evrov dolga tovarne sladkorja IPK Osijek. Sodišče je namreč odločilo, da ni pristojno odločati o dolgovih banke, ker so to zadeve iz nasledstva in ker poslovnik sodišča določa, da vladne organizacije ali javna podjetja, kamor so uvrstili LB, ne morejo vlagati tožb.

Tokrat se izognimo komentiranju pravilnosti in pravičnosti sodb sodišča ter slovenske odgovornosti, da je bila taka odločitev sploh sprejeta. Raje poudarimo, da je strošek države 385 milijonov evrov zanemarljiv v primerjavi z izgubo, ki so jo na Balkanu pridelale slovenske banke – dejansko in oportunitetno. Kršitev človekovih pravic varčevalcev je postavila le temelj slabemu ugledu slovenskih bank, predvsem na Hrvaškem, kamor NLB ni mogla prodreti z lastno blagovno znamko in svojo banko, ampak je na trg vstopila prek družb Optima Leasing in OL Nekretnine. Z morda nezakonitimi posli, o tem bodo presojala sodišča, ter nekritičnim in tveganim financiranjem po Balkanu so si žeblje v lastno krsto ambicij zdrave širitve po nekdanji skupni državi banke zabijale kar same. Delovanje Optime Leasing na Hrvaškem, Marijini dvori v Sarajevu in Agroživ v Srbiji so le nekateri zloglasni primeri poslov največje slovenske banke južno od Kolpe. K tem lahko dodamo še sporno kupovanje nepremičnin NKBM na Hrvaškem, na desetine milijonov evrov bo, kot kaže, od Istre do Bolgarije izgubila tudi Factor banka.

Slovenske državne banke so zdaj ostale s slabimi terjatvami do komitentov v državah nekdanje Jugoslavije, hkrati pa se z nekaterih od teh trgov umikajo. Zdi se, da so dokončno zamudile vlak, da bi lahko igrale pomembno vlogo na Balkanu, svojem dvorišču.