Tiskane izdaje
Že 21. leto zapored so v Kninu, mestu, ki ima posebno mesto v srcih številnih Hrvatov, proslavili »kraljico hrvaških vojaških zmag«, dan zmage in dan spomina na 82-urno vojaško-policijsko akcijo Oluja (Nevihta). Z njo so hrvaške vojaške in policijske enote osvobodile del državnega ozemlja, ki so ga leta 1991 zasedli srbski uporniki.
Obletnice Nevihte so se spomnili tudi v sosednji Srbiji. Vendar s povsem drugačnimi čustvi. Za Srbijo je ta dan namreč še vedno dan spomina na vse mrtve in pregnane Srbe; oblasti v Beogradu pa trdijo, da je bilo med akcijo Nevihta iz Hrvaške pregnanih od 150.000 do celo 250.000 Srbov. Zato ji v Srbiji tudi pravijo največje etnično čiščenje po drugi svetovni vojni.
Letošnja obletnica sovpada z napetimi odnosi med Hrvaško in Srbijo. Državi si skoraj vsak dan izmenjujeta diplomatske note, besednjak, s katerimi jih pospremijo, pa nemalokrat ni diplomatski. Hrvaško poveličevanje Nevihte jezi Srbijo, povezovanje velikosrbstva in fašizma z današnjim časom jo jezi še bolj. In še bolj priliva olja na že zdavnaj uničene in skaljene mednacionalne odnose. Ko je Ivo Andrić zapisal, da se je treba bati ljudi, ki se počutijo ogrožene, ker imajo potrebo, da se ščitijo in branijo, zato pogosto nepredvidljivo in hinavsko napadejo, se vse bolj zdi, da je že takrat, ko je roman Most na Drini leta 1945 prvič izšel, Andrić popisal odnos med Hrvaško in Srbijo leta 2016. Žal!
Bitka resnic med državama pa kar traja. Politiki z obeh strani sosedske meje raje, kot da bi se spopadali z nacionalnim prepadom med ljudmi, poudarjajo domoljubje. Zato nikogar, razen manj obremenjenih s čustvi, ne skrbi, da se prag tolerance med Hrvati in Srbi, še posebno na Hrvaškem, znižuje, prag nestrpnosti pa nevarno zvišuje. Leporečje o nujnosti skupnega življenja je že zdavnaj izgubilo smisel.
