»Nevrotičen simptom nelagodja v postmoderni družbi«
Populistični razkroj klasičnega strankarskega sistema, antielitizem in vzpon političnih outsiderjev je značilen za desno in levo stran političnega spektra
Odpri galerijo
Foto Voranc Vogel
Evropa bije plat zvona. Populizem, nacionalizem in skrajno politično pozicioniranje – marsikdo te pojme sicer priročno, vendar zmotno enači – dobivajo neobvladljive razsežnosti. V britanskem Economistu so pred kratkim zapisali, da se je število glasov za tako imenovane protimigrantske evropske stranke v zadnjih treh letih podvojilo predvsem zaradi treh evropskih držav, vendar so trendi jasni, populistične tendence se nezadržno krepijo povsod.
Te tri države so Poljska, Nemčija in Italija, ki so daleč najbolj zaslužne za omenjeno statistiko. Vendar se radikalne spremembe napovedujejo tudi drugod, celo v nekdaj politično najbolj zmernih in tradicionalno politično stabilnih državah. Na nedavnih volitvah na Švedskem skrajno desni Švedski demokrati res niso bili zmagovita stranka, kot so nekateri napovedovali, a so precej izboljšali svoj rezultat izpred štirih let. Po drugi strani Socialni demokrati, ki vladajo že skoraj stoletje, kljub zmagi nimajo vzroka za veselje, saj jih je volilo najmanj državljanov po letu 1920.
Ob čedalje pogosteje uporabljanem terminu populizem je morda treba ta pojem nekoliko razjasniti. Nekateri politični teoretiki ga zavračajo, saj da je preveč abstrakten in neoprijemljiv. Drugi menijo, da je imanenten vsakemu političnemu delovanju, le njegova intenziteta se spreminja. Večina je prepričana, da njegova definicija ni tako težavna – je preprosto svojevrstna različica antielitizma in antiestablišmenta, zavračanje posredniških demokratičnih struktur ter navideznega uvajanja neposredne demokracije, pri čemer se liderji v prvi osebi množine samovoljno sklicujejo na »voljo ljudstva«.
Na desni in na levi
S takšnimi prijemi so se prerinile na oblast tako različne politične figure, kot so Hugo Chávez (in za njim Nicolás Maduro) v Venezueli, Viktor Orbán na Madžarskem, Donald Trump v ZDA, Evo Morales v Boliviji, Aleksis Cipras v Grčiji in Rafael Correa v Ekvadorju. Populizem tako ni ekskluzivna domena zgolj ene politične opcije, pojavljajo se celo paradoksi, ko populisti skrajne levice in skrajne desnice sodelujejo, kot lahko zdaj opazujemo v Italiji ob več kot nenavadni koaliciji Gibanja 5 zvezd in stranke Liga. To bi lahko bil tudi evidenten dokaz o političnem principu podkve, kjer se skrajno desne in skrajno leve politične grupacije na robovih političnega spektra skoraj stikajo.
Tudi Slovenija ni imuna za populizem. Ta se manifestira predvsem pri fenomenu »novih obrazov«, ki smo ga pri nas privedli do absurdnih razsežnosti, ter poimenovanju strank po njihovih voditeljih, ki naj bi poosebljali prelom in revolucionarna nova načela političnega delovanja. Zavračanje ne samo tradicionalnih strank, temveč kakršnekoli dolgoročne, trdne in mrežno razvejene strankarske organiziranosti, je prav tako ena izmed tipičnih značilnosti populizma. Pri nas se v določenih krogih redno ciklično pojavljajo očitki o »strankokraciji«, seveda zgolj tedaj, ko nekomu ljuba politična opcija nima zagotovljene večine ali je ta ogrožena.
Vse to vodi v skrb zbujajoč razkroj strankarskega sistema, procesi pa z nenadnimi vzponi glasnih političnih outsiderjev potekajo izredno nepredvidljivo in stihijsko. V težavah so stranke, ki so se nekoč zdele večne – socialni demokrati so v Nemčiji, Franciji, Italiji in na Nizozemskem skoraj zdesetkani, desna sredina nadalje izgublja pozicije, podobno je z že tako tradicionalno šibkim liberalnim taborom. Ob ekonomskih turbulencah je trenutno predvsem migrantska kriza vzrok za cefranje stabilnosti sistema, in čeprav gromoglasna retorika na desnici najglasneje odmeva, tudi levica ne rešuje dilem migrantov.
Glede teh se predvsem spreneveda. Večina na levici se danes zaveda, da je bila nemška sprožitev migrantskega vala pred tremi leti velika napaka. Ne zato, ker bi morali odreči gostoljubje pomoči potrebnim, temveč zaradi neselektivnosti tega gostoljubja. Končni rezultat je takšen, da tisti, ki so najbolj prizadeti, torej Sirci, večinoma še vedno ždijo v begunskih taboriščih v Libanonu, Jordaniji in Turčiji, tisti, ki bi bili res upravičeni do političnega azila, pa so obravnavani enako kot prevladujoči ekonomski migranti, torej z nezaupanjem ali celo sovražnostjo.
Populizem kot mainstream
Skladno s tem dogajanjem se radikalizira tudi javni diskurz. Gianpietro Mazzoleni, profesor sociologije na milanski univerzi, je opozoril, da je učinek populizma odvisen predvsem od tega, kako se pozicionira v polju družbenega in političnega mainstreama. Ni dvoma, da se vanj iz dneva v dan bolj zajeda. Spekter je zelo širok, od ustvarjanja množične histerije do posameznih izjav, ki problematiko migrantov bodisi senzacionalistično napihujejo ali pa jo minimalizirajo.
Ali pa se precej bizarno šalijo, kot recimo v nedavnem intervjuju za slovensko komercialno televizijo kolumnist in novinar Boris Dežulović, ki je dejal, da »ne bo nič hudega, če bo čez desetletje ali dve polovica državljanov Nemčije Turkov, polovica državljanov Slovenije pa Sircev«. Seveda je ta izjava namerna ironična provokacija, vendar vsi pač nimajo smisla za humor in mu vrnejo z enako mero. Tako se zavrti še en krog histeričnih in deplasiranih polemik, kar spiralno dviga družbeno temperaturo.
Zgodovinar Janko Prunk, ki ima prav tako nekaj praktičnih političnih izkušenj, meni, da se bodo morale klasične evropske stranke levega, liberalnega in konservativnega tabora repozicionirati, zdaj se zdijo bolj ali manj izgubljene. Več kot očitno se ne znajo učinkovito spopasti z novimi izzivi, zato je prostor prepuščen bolj skrajnim in tudi ultra radikalnim političnim skupinam. Na eni strani je to skrajna desnica, ki pod praporom nacionalizma uveljavlja svojo agendo. Na drugi strani si je treba priznati, da je integracija migrantov zapletena, včasih tudi nemogoča naloga; ne nazadnje islam v primerjavi s krščanstvom ne predstavlja nedeljskega sprehoda k maši ter priprave božičnih večerij in velikonočnih zajtrkov, temveč celovit verski, politični in kulturni univerzum, kateremu mora biti vse podrejeno.
Obramboslovka in političarka Ljubica Jelušič je dejala, da je to celovita problematika, ki ima tako politične kot gospodarske in socialne elemente. Evropski trgi delovne sile nimajo več kadrov za slabše plačana delovna mesta, kadrovske potrebe so se terminsko pokrile z dolgotrajnimi konflikti na Bližnjem vzhodu in v Afriki, ki silijo mlade ljudi na beg v tujino za zaslužkom in preživetjem. Ta situacija je spravila v agonijo zahodni delavski in nižji srednji razred, ki je bil tradicionalno sredinsko ali levo usmerjen, vendar se je po krizi začel radikalizirati in obračati za strankami, ki nasprotujejo dotoku sveže tuje poceni delovne sile.
Te nove idole so po mnenju Ljubica Jelušič našli v skrajno desnih strankah, ki pravzaprav nimajo prepoznavne ideološko desne identitete in iz njihovih nazivov ni mogoče sklepati, da bi zagovarjali tradicionalna družbena načela, kot so vera, dom, poslušnost, disciplina, pač pa obetajo nekaj novega, drugačnega, uporniškega, kot na primer Alternativa za Nemčijo (AfD), italijanska Liga ali britanski Ukip. In predvsem veliko rodoljubja, ki temelji na vračanju v zgodovino ter utemeljuje nacionalizem na že preseženih političnih strukturah, kot so neodvisnost (brexit), boj izkoriščanega severa proti izkoriščevalskemu jugu (Liga) ali celo romantiziranje fašizma in nacizma.
Širši globalni okviri
Razmah radikalizma in populizma je po mnenju sociologa Mateja Makaroviča del širšega problema procesov globalizacije in pospešenega tehnološkega razvoja. V Evropi in drugih razvitih delih sveta je takšen razvoj ustvaril delitev med kozmopolitskimi, izobraženimi elitami in subelitami, ki imajo od teh procesov bistvene koristi, ter skupinami ljudi, ki se čutijo – in večkrat tudi dejansko so – žrtve teh procesov oziroma vsaj ne občutijo njihovih potencialnih koristi. To prispeva k ustvarjanju antielitistične, populistične, antiglobalistične atmosfere, ki je danes voda na mlin tako skrajno desnemu kot skrajno levemu populizmu.
Tudi po mnenju sociologa Franeta Adama je treba pri krepitvi populističnih gibanj in strank tako v Evropi kot zunaj nje upoštevati več faktorjev. Ti so lahko endogeni in se nanašajo na razmere v posameznih državah ali pa eksogeni in se nanašajo na dezintegracijo, degeneracijo ter destabilizacijo reprezentativne demokracije in negotovega statusa političnih strank. Posledice se kažejo v nezadovoljstvu in nezaupanju javnosti do političnih elit, povečani ideološki polarizaciji ter čedalje težjem vzpostavljanju konsenza med elitami.
Posebno vlogo pri tem po Adamovih besedah igra globalizacija, ki ustvarja vtis krize identitete in s tem povezane nove vrednostne orientacije, ki naj bi bile postmaterialistične oziroma liberalno-kozmopolitske. Tukaj so še nove konstelacije moči v globalni tekmi za prevlado. ZDA se počasi umikajo, v ospredje stopa Kitajska s specifičnim pojmovanjem politične avtoritete in svobode. Prav gotovo na ontološko negotovost in tveganost družbenih razmerij vplivajo demografske spremembe, migracije, podnebne spremembe in sklop vprašanj, povezanih z bodočim tehnološkim razvojem in posledicami, ki jih bo to imelo na posameznika in njegov status.
»Če bi parafrazirali Freuda, bi lahko rekli, da je populizem nevrotičen simptom nelagodja v postmoderni družbi. V jeziku sistemske teorije govorimo o poenostavljeni redukciji (hiper)kompleksnosti, kar se kaže v sprejemanju močnega voditelja in težnji po zapiranju pred globalnimi tokovi ter nezaželenimi posledicami nadnacionalnih integracij. Klasično sociološko gledano gre za iskanje identitet in integracijskih obrazcev v anonimni in dezorganizirani družbi,« je poudaril Adam.
Te tri države so Poljska, Nemčija in Italija, ki so daleč najbolj zaslužne za omenjeno statistiko. Vendar se radikalne spremembe napovedujejo tudi drugod, celo v nekdaj politično najbolj zmernih in tradicionalno politično stabilnih državah. Na nedavnih volitvah na Švedskem skrajno desni Švedski demokrati res niso bili zmagovita stranka, kot so nekateri napovedovali, a so precej izboljšali svoj rezultat izpred štirih let. Po drugi strani Socialni demokrati, ki vladajo že skoraj stoletje, kljub zmagi nimajo vzroka za veselje, saj jih je volilo najmanj državljanov po letu 1920.
Ob čedalje pogosteje uporabljanem terminu populizem je morda treba ta pojem nekoliko razjasniti. Nekateri politični teoretiki ga zavračajo, saj da je preveč abstrakten in neoprijemljiv. Drugi menijo, da je imanenten vsakemu političnemu delovanju, le njegova intenziteta se spreminja. Večina je prepričana, da njegova definicija ni tako težavna – je preprosto svojevrstna različica antielitizma in antiestablišmenta, zavračanje posredniških demokratičnih struktur ter navideznega uvajanja neposredne demokracije, pri čemer se liderji v prvi osebi množine samovoljno sklicujejo na »voljo ljudstva«.
Na desni in na levi
S takšnimi prijemi so se prerinile na oblast tako različne politične figure, kot so Hugo Chávez (in za njim Nicolás Maduro) v Venezueli, Viktor Orbán na Madžarskem, Donald Trump v ZDA, Evo Morales v Boliviji, Aleksis Cipras v Grčiji in Rafael Correa v Ekvadorju. Populizem tako ni ekskluzivna domena zgolj ene politične opcije, pojavljajo se celo paradoksi, ko populisti skrajne levice in skrajne desnice sodelujejo, kot lahko zdaj opazujemo v Italiji ob več kot nenavadni koaliciji Gibanja 5 zvezd in stranke Liga. To bi lahko bil tudi evidenten dokaz o političnem principu podkve, kjer se skrajno desne in skrajno leve politične grupacije na robovih političnega spektra skoraj stikajo.
Tudi Slovenija ni imuna za populizem. Ta se manifestira predvsem pri fenomenu »novih obrazov«, ki smo ga pri nas privedli do absurdnih razsežnosti, ter poimenovanju strank po njihovih voditeljih, ki naj bi poosebljali prelom in revolucionarna nova načela političnega delovanja. Zavračanje ne samo tradicionalnih strank, temveč kakršnekoli dolgoročne, trdne in mrežno razvejene strankarske organiziranosti, je prav tako ena izmed tipičnih značilnosti populizma. Pri nas se v določenih krogih redno ciklično pojavljajo očitki o »strankokraciji«, seveda zgolj tedaj, ko nekomu ljuba politična opcija nima zagotovljene večine ali je ta ogrožena.
Vse to vodi v skrb zbujajoč razkroj strankarskega sistema, procesi pa z nenadnimi vzponi glasnih političnih outsiderjev potekajo izredno nepredvidljivo in stihijsko. V težavah so stranke, ki so se nekoč zdele večne – socialni demokrati so v Nemčiji, Franciji, Italiji in na Nizozemskem skoraj zdesetkani, desna sredina nadalje izgublja pozicije, podobno je z že tako tradicionalno šibkim liberalnim taborom. Ob ekonomskih turbulencah je trenutno predvsem migrantska kriza vzrok za cefranje stabilnosti sistema, in čeprav gromoglasna retorika na desnici najglasneje odmeva, tudi levica ne rešuje dilem migrantov.
Glede teh se predvsem spreneveda. Večina na levici se danes zaveda, da je bila nemška sprožitev migrantskega vala pred tremi leti velika napaka. Ne zato, ker bi morali odreči gostoljubje pomoči potrebnim, temveč zaradi neselektivnosti tega gostoljubja. Končni rezultat je takšen, da tisti, ki so najbolj prizadeti, torej Sirci, večinoma še vedno ždijo v begunskih taboriščih v Libanonu, Jordaniji in Turčiji, tisti, ki bi bili res upravičeni do političnega azila, pa so obravnavani enako kot prevladujoči ekonomski migranti, torej z nezaupanjem ali celo sovražnostjo.
Populizem kot mainstream
Skladno s tem dogajanjem se radikalizira tudi javni diskurz. Gianpietro Mazzoleni, profesor sociologije na milanski univerzi, je opozoril, da je učinek populizma odvisen predvsem od tega, kako se pozicionira v polju družbenega in političnega mainstreama. Ni dvoma, da se vanj iz dneva v dan bolj zajeda. Spekter je zelo širok, od ustvarjanja množične histerije do posameznih izjav, ki problematiko migrantov bodisi senzacionalistično napihujejo ali pa jo minimalizirajo.
Ali pa se precej bizarno šalijo, kot recimo v nedavnem intervjuju za slovensko komercialno televizijo kolumnist in novinar Boris Dežulović, ki je dejal, da »ne bo nič hudega, če bo čez desetletje ali dve polovica državljanov Nemčije Turkov, polovica državljanov Slovenije pa Sircev«. Seveda je ta izjava namerna ironična provokacija, vendar vsi pač nimajo smisla za humor in mu vrnejo z enako mero. Tako se zavrti še en krog histeričnih in deplasiranih polemik, kar spiralno dviga družbeno temperaturo.
Zgodovinar Janko Prunk, ki ima prav tako nekaj praktičnih političnih izkušenj, meni, da se bodo morale klasične evropske stranke levega, liberalnega in konservativnega tabora repozicionirati, zdaj se zdijo bolj ali manj izgubljene. Več kot očitno se ne znajo učinkovito spopasti z novimi izzivi, zato je prostor prepuščen bolj skrajnim in tudi ultra radikalnim političnim skupinam. Na eni strani je to skrajna desnica, ki pod praporom nacionalizma uveljavlja svojo agendo. Na drugi strani si je treba priznati, da je integracija migrantov zapletena, včasih tudi nemogoča naloga; ne nazadnje islam v primerjavi s krščanstvom ne predstavlja nedeljskega sprehoda k maši ter priprave božičnih večerij in velikonočnih zajtrkov, temveč celovit verski, politični in kulturni univerzum, kateremu mora biti vse podrejeno.
Obramboslovka in političarka Ljubica Jelušič je dejala, da je to celovita problematika, ki ima tako politične kot gospodarske in socialne elemente. Evropski trgi delovne sile nimajo več kadrov za slabše plačana delovna mesta, kadrovske potrebe so se terminsko pokrile z dolgotrajnimi konflikti na Bližnjem vzhodu in v Afriki, ki silijo mlade ljudi na beg v tujino za zaslužkom in preživetjem. Ta situacija je spravila v agonijo zahodni delavski in nižji srednji razred, ki je bil tradicionalno sredinsko ali levo usmerjen, vendar se je po krizi začel radikalizirati in obračati za strankami, ki nasprotujejo dotoku sveže tuje poceni delovne sile.
Te nove idole so po mnenju Ljubica Jelušič našli v skrajno desnih strankah, ki pravzaprav nimajo prepoznavne ideološko desne identitete in iz njihovih nazivov ni mogoče sklepati, da bi zagovarjali tradicionalna družbena načela, kot so vera, dom, poslušnost, disciplina, pač pa obetajo nekaj novega, drugačnega, uporniškega, kot na primer Alternativa za Nemčijo (AfD), italijanska Liga ali britanski Ukip. In predvsem veliko rodoljubja, ki temelji na vračanju v zgodovino ter utemeljuje nacionalizem na že preseženih političnih strukturah, kot so neodvisnost (brexit), boj izkoriščanega severa proti izkoriščevalskemu jugu (Liga) ali celo romantiziranje fašizma in nacizma.
Širši globalni okviri
Razmah radikalizma in populizma je po mnenju sociologa Mateja Makaroviča del širšega problema procesov globalizacije in pospešenega tehnološkega razvoja. V Evropi in drugih razvitih delih sveta je takšen razvoj ustvaril delitev med kozmopolitskimi, izobraženimi elitami in subelitami, ki imajo od teh procesov bistvene koristi, ter skupinami ljudi, ki se čutijo – in večkrat tudi dejansko so – žrtve teh procesov oziroma vsaj ne občutijo njihovih potencialnih koristi. To prispeva k ustvarjanju antielitistične, populistične, antiglobalistične atmosfere, ki je danes voda na mlin tako skrajno desnemu kot skrajno levemu populizmu.
Tudi po mnenju sociologa Franeta Adama je treba pri krepitvi populističnih gibanj in strank tako v Evropi kot zunaj nje upoštevati več faktorjev. Ti so lahko endogeni in se nanašajo na razmere v posameznih državah ali pa eksogeni in se nanašajo na dezintegracijo, degeneracijo ter destabilizacijo reprezentativne demokracije in negotovega statusa političnih strank. Posledice se kažejo v nezadovoljstvu in nezaupanju javnosti do političnih elit, povečani ideološki polarizaciji ter čedalje težjem vzpostavljanju konsenza med elitami.
Posebno vlogo pri tem po Adamovih besedah igra globalizacija, ki ustvarja vtis krize identitete in s tem povezane nove vrednostne orientacije, ki naj bi bile postmaterialistične oziroma liberalno-kozmopolitske. Tukaj so še nove konstelacije moči v globalni tekmi za prevlado. ZDA se počasi umikajo, v ospredje stopa Kitajska s specifičnim pojmovanjem politične avtoritete in svobode. Prav gotovo na ontološko negotovost in tveganost družbenih razmerij vplivajo demografske spremembe, migracije, podnebne spremembe in sklop vprašanj, povezanih z bodočim tehnološkim razvojem in posledicami, ki jih bo to imelo na posameznika in njegov status.
»Če bi parafrazirali Freuda, bi lahko rekli, da je populizem nevrotičen simptom nelagodja v postmoderni družbi. V jeziku sistemske teorije govorimo o poenostavljeni redukciji (hiper)kompleksnosti, kar se kaže v sprejemanju močnega voditelja in težnji po zapiranju pred globalnimi tokovi ter nezaželenimi posledicami nadnacionalnih integracij. Klasično sociološko gledano gre za iskanje identitet in integracijskih obrazcev v anonimni in dezorganizirani družbi,« je poudaril Adam.
