Tiskane izdaje
Pogosto slišani ideal, da bi državno premoženje morali upravljati in nadzirati najboljši domači ali tuji kadri, se doslej večinoma ni uresničil, ker za to ni bilo prave volje. Tiste, ki so imeli v rokah škarje in platno – torej vsakokratno oblast – je namreč običajno bolj kot strokovnost in kompetentnost kandidatov zanimala njihova interesna barva. A vse kaže, da bo v prihodnje ta visokoleteči cilj tudi kljub morebitni volji odločevalcev težko doseči. Najboljših kadrov, kot kaže primer Slovenskega državnega holdinga (SDH), takšne funkcije preprosto ne zanimajo več.
Upravljavec desetih milijard evrov državnih kapitalskih naložb ima namreč nepopoln nadzorni svet in upravo. Javni razpis za iskanje manjkajočega nadzornika SDH je bil neuspešen, ker so se nanj prijavili le trije kandidati, pri čemer je pogoje izpolnjeval samo eden. Uprava SDH pa je že leto dni brez tretjega člana, ker nadzorniki družbe z razpisom niso našli primernega kandidata, po težavah z izborom ustrezne kadrovske agencije pa so v precepu, na kakšen način le nekaj mesecev pred volitvami sploh iskati primeren kader, ki ga bodo lahko brez zardevanja postavili na tako pomemben položaj.
Omenjene težave SDH niso presenetljive in so posledica različnih kuhinj, ki so se v preteklih letih dogajale pri kadrovanju v državne upravljavce in v državna podjetja, tudi v obdobju aktualne vlade. Imenovanja po strankarski in interesni liniji, javne diskreditacije in blatenje ugleda kandidatov ter tistih, ki so morebiti že na položaju, a ne sodijo v prava omrežja, menjave ob spremembi oblasti so že postali stalnica. Prav zdaj na tak način poteka tudi kadrovska bitka za izvršne direktorje slabe banke. Zato ni presenetljivo, da se najbolj sposobni ljudje za takšne položaje nočejo več potegovati, ampak se raje umaknejo tja, kjer lahko brez pritiska javnosti in običajno za boljše plačilo delajo tisto, kar znajo, ne da bi pri tem morali krmariti med političnimi interesi. V ospredje oziroma do položajev tako pridejo tisti, ki imajo v ozadju kakšno agendo, o sebi neupravičeno mislijo, da so dobri, ali pa preprosto potrebujejo le službo.
Kako vroče interesno področje je kadrovanje, se je pred kratkim pokazalo v sporu med SDH in Kapitalsko družbo, ko je druga prvega zatožila predsedniku vlade in pristojni ministrici, ker da ne upošteva njenih želja. Počilo je prav pri kadrovanju v skupna podjetja. To je nedvomno tudi eden od vzrokov, da Desus vztraja pri prenosu vseh pomembnih in strateških naložb na demografski sklad. Ta kot portfeljski upravljavec namreč v podjetjih ne bi imel odločilnega vpliva.
Vroči stoli za različne pomembne funkcije tako očitno postajajo vse bolj nezanimivi za najboljše kandidate, in dlje ko bo tak način delovanja trajal, težje bo v zgodbo pritegniti ugledna imena. Takšno stanje duha pri kadrovanju pa žal še zdaleč ni omejeno le na državna podjetja in upravljavce, ampak na celotno politiko, kar se prav zdaj kaže tudi v naboru predsedniških kandidatov.
Nezanimivi vroči stoli
Ne preseneča, da se najbolj sposobni ljudje za te položaje nočejo več potegovati.
Objavljeno
05. oktober 2017 18.21
