Nič se ne premakne

Kulturni lex specialis, ki mu je ime Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, smo zaradi nujnosti, da kulturno politiko opremimo s pravno podlago, dobili leta 1994. Od takrat smo ga enkrat prenovili, veliko parcialno spreminjali, že desetletje pa smo priče neuspešnim naporom za pripravo novega, ki bi odgovoril na vse večje probleme in zahteve časa.

Možen odgovor so maja letos pripravili Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in Vesna Čopič. Zbrani pod kratico SRČ so samoiniciativno napisali svoj predlog novega zakona. Na začetku mandata ga je napovedala tudi sedanja vlada, minister za kulturo pa je njegovo javno predstavitev napovedal »predvidoma junija«. Junij je mimo.

Ko je SRČ predstavljal svoj predlog, minister pa obljubljal svojega, se je vlada seznanila z dokumentom dolgega naslova – Poročilo o pregledu izdatkov s predlogi možnih ukrepov na področju kulture in civilne družbe. Dokument je nastal v okviru fiskalne strategije države in načrtovanega pregleda javnih izdatkov na vseh področjih.

Ugotovitve poročila niso presenetljive, so pa zdaj natančno predstavljene s številkami. V grobem gredo takole: delež javnih sredstev za kulturo je med najvišjimi v Evropi, nad povprečjem je tudi delež delovno aktivnih v kulturi, med njimi predvsem tistih, ki so zaposleni za polni delovni čas. Sredstva za kulturo so se med letoma 2008 in 2011 nominalno poviševala, med letoma 2011 in 2015 zmanjševala, vendar pa je delež glede na BDP ostajal enak. V obravnavanem obdobju se je produkcija kulturnih prireditev ves čas povečevala, tudi v času krize. Vzrok temu je dejstvo, da se delež financiranja javnih zavodov v kulturi in število zaposlenih med krizo nista zniževala, saj gre za zakonske obveznosti države. Povedano enostavneje: večina denarja v kulturi gre za tekoče transferje javnih zavodov, predvsem za plače. Spet največ za gledališča in muzeje. To pomeni, da je obseg financiranja programskih vsebin, od investicij, nevladnih organizacij, kreativnih industrij, ljubiteljske kulture do kulturne dediščine ter tistih programov, ki niso neposredno vezani na delovanje javnih zavodov, nesorazmerno nizek. In čedalje nižji.

Poročilo tudi ugotavlja, da imamo glede na število prebivalcev v primerjavi z drugimi evropskimi državami precej več javno sofinanciranih institucij, ki jim pripisujemo nacionalni, regijski ali lokalni pomen. A več kot očitno je, da jih z deležem BDP, namenjenim kulturi, pa čeprav je ta med najvišjimi v Evropi, ne moremo več vzdrževati. Ali drugače, lahko vzdržujemo delovanje in predvsem zaposlene v javnih zavodih, za vse ostalo pa ostane komaj kaj. Temu ne moremo reči razvojno in kakovostno, ampak socialno usmerjeni kulturni model. Zato že leta lahko spremljamo predvsem njegovo stagnacijo.

Če dodamo še opozorilo poročila, da je področje financiranja javnih zavodov eno redkih, ki nima določenih normativov in standardov, imamo v rokah več kot dovolj alarmantnih dejstev, ki ne le upravičujejo, ampak zahtevajo urgentno oblikovanje novega kulturnega modela. Minister vse to zelo dobro razume. Minila bodo tri leta te vlade, premakne pa se nič. Glede na občutljivost problematike se do volitev tudi ne bo. Status quo bo s tem zagotovljen. Stagnacija razvoja v kulturi pa tudi.