Nič več dobrodošli

Evropska unija se ni nikoli zares sprijaznila s »politiko dobrodošlice« do pribežnikov.

Objavljeno
18. januar 2016 20.34
jer Begunci
Boris Čibej
Boris Čibej

Nikoli ni zares zaživela, med domorodci nikoli ni bila preveč priljubljena, zato jo bodo pogrešali le tisti milijoni Neevropejcev, ki bežijo pred smrtjo v lastnih domovinah. Čeprav jo je zagovarjala voditeljica najmočnejše članice, se Evropska unija ni nikoli zares sprijaznila s »politiko dobrodošlice« do pribežnikov. Pravzaprav je bilo paradoksno, da je prav vodilna evropska »konservativka«, nemška kanclerka Angela Merkel, postala poosebljenje »liberalnega« odnosa do beguncev na stari celini, medtem ko so njeni ideološki kolegi na zahodu ksenofobično svarili pred »roji« migrantov, na vzhodu pa ograjevali svoje države. A le vprašanje časa je, že nekaj časa napovedujejo zloslutni analitiki, kdaj bo klonila tudi ta, za sedanjo politično desnico tako netipična širokosrčnost nemške voditeljice, saj jo bodo k temu prisilili tako volivci kot upor znotraj njene same stranke. Nemško javno mnenje ji je že obrnilo hrbet, lokalne volitve se bližajo …

… in v Evropi bo politiko odprtih vrat za prišleke zagovarjala le še levica – če ta seveda ne bi bila do priseljenske politike podobno »enotna« kot njena ideološka nasprotnica. Do pred kratkim se je zdelo, da je vsaj zahodna etablirana levica na strani Merklove. Krovna organizacija evropskih socialdemokratov Stranka evropskih socialistov (PES) je oktobra sprejela deklaracijo o »progresivnem in humanitarnem odzivu«, v njej pa zapisala, da »migracija ni grožnja, ampak zelo zaželena priložnost za prihodnost Evrope«. Evropa razpada zaradi »ozkosrčne sebičnosti nekaterih vlad in utvare, da bo ponovno postavljanje mej rešilo globalni problem migracij«, je pred dnevi opozoril vodja skupine socialistov in demokratov v evropskem parlamentu Gianni Pittella.

Na nekdanjem socialističnem vzhodu levičarji ne razmišljajo tako »zahodno«. Na Češkem in Slovaškem so ti na oblasti, a je njihova politika do priseljencev le v retoričnih podrobnostih bolj prijazna kakor na Madžarskem ali Poljskem, kjer vladajo skrajni desničarji. V Pragi tisti levičar, ki vodi vlado, zgolj »umirjeno« napada nespametno politiko Merklove in zavrača iz Bruslja »vsiljene« kvote, bolj jezični levičarski predsednik pa rohni o organizirani invaziji muslimanov, ki jih v Evropi nikakor ni mogoče integrirati. V sosednji Slovaški so tudi na oblasti socialdemokrati, njihov voditelj in predsednik vlade pa si je najverjetnejšo zmago na bližajočih se parlamentarnih volitvah zagotovil z izjavami, ki se jih ne bi sramoval njegov desničarski madžarski kolega. Še na Poljskem, kjer je na zadnjih volitvah levica povsem pogorela, saj ni dobila niti enega poslanskega sedeža, njen voditelj obsoja nemško politiko gostoljubja do pribežnikov, med katerimi je po njegovem prepričanju večina ekonomskih migrantov. A pred tem vzhodnoevropskim »virusom«, ki se hrani še z domačim javnim mnenjem, tudi zahodni levičarji niso imuni. Zadnje slovo je politiki dobrodošlice izrekel voditelj nemških socialdemokratov Sigmar Gabriel, ko jo je opisal kot preprosto spuščanje čez meje brez registracij in preverjanj podatkov, ki je privedlo do tega, da se po Evropi neopazno premikajo kriminalci in teroristi.