Nikjer, kot je doma
čet, 28.01.2016, 06:00
Nikjer, kot je doma
Za večino slovenskih prirediteljev so rdeče številke lahko že usodne, pa tudi v proračunu SZS lahko zazeva neprijetna luknja.
To ni hvalnica zapečkarstvu ali zaplankanosti, ravno nasprotno. Najbolj merodajne in verodostojne ocene o tem, kako je na rodni grudi, lahko dajo le tisti, ki so z lastnimi očmi videli tudi dobršen del sveta zunaj ta čas z žico obdane Slovenije. In ni jih malo, ki pravijo, da se najraje vračajo domov. Mednje sodijo tudi slovenski zimski junaki, ki imajo v nasprotju z večino drugih naših športnikov ta privilegij, da se lahko vsaj enkrat v sezoni s svetovno elito pomerijo na domačem terenu, pred domačimi navijači. In to v tej zimi velja za skoraj vse veje, ki rastejo iz debla Smučarske zveze Slovenije – alpske smučarje, skakalce, tekače, biatlonce, deskarje, smučarje v telemarku.

Ob toliko domačih tekmah bomo ničkolikokrat slišali, da je povsod lepo tekmovati, najlepše pa je doma. Četudi bo to kdaj izzvenelo oguljeno, morda tudi osladno, bodo to prireditelji radi slišali. Še raje bodo videli, če bo zaradi tega ob iztek skakalnice ali v snežni štadion prišel še kakšen obiskovalec s plačano vstopnico več. Domače tekme za svetovni pokal oziroma njihova odmevnost in uspešnost še nikoli niso imele tako ključnega pomena kot v zadnjih letih, ko so se finančne razmere v slovenskem športu močno zaostrile. Za večino slovenskih prirediteljev so rdeče številke, ko potegnejo črto pod prireditev, lahko že usodne, pa tudi v proračunu krovne smučarske organizacije lahko zazeva več kot neprijetna luknja. To je nazorno pokazal tekaški krst v Planici, kjer so le za silo pokrili stroške organizacije in zaradi prazne panožne blagajne na kocko postavili nadaljevanje sezone v svetovnem pokalu.

Tega se je treba spomniti tudi v teh dneh pred Zlato lisico, vsako sezono koledarsko prvo na vrsti med slovensko »sveto trojico«, ki se nadaljuje s Pokalom Vitranc in konča z vrhuncem na planiški letalnici. Mariborčani so z vztrajnostjo in iznajdljivostjo prevedrili že marsikaj, od poslovnih zablod iz preteklosti, ki so tako mariborski klub kot njegovo veliko tekmo že povesile na nitko, do muhavosti matere narave, ki zadnja leta iz koledarja briše večino preizkušenj na nizki nadmorski višini. Nekajkrat jo je zagodla tudi Pohorju, a duha Zlate lisice ni zlomila. Niti to pot ne, čeprav bo beli cirkus v goste prišel na povsem pomladanski konec tedna. Umirjenost prirediteljev, ki jih prvič vodi nekdanji reprezentant Mitja Dragšič, zato preseneča in tudi navdušuje. Če si ob tem, da je v igri tretjina klubskega proračuna ter da bo izziv, da bi zapolnili pohorsko areno, zelo velik (ne le zaradi neobetavne vremenske napovedi, temveč ker prvič po več kot desetletju Tina Maze ne bo magnet za privabljanje gledalcev iz vse Slovenije), ne belijo posebej las, so zares dobro pripravljeni.

Ali je res tako, bomo vedeli v nedeljo, ko bo padel zastor nad 52. lisičko, na kateri domači gledalci ne bodo le navijali, smučanju bodo pomagali v boju za preživetje.

Nikjer, kot je doma

Za večino slovenskih prirediteljev so rdeče številke, ko potegnejo črto pod prireditev, lahko že usodne, pa tudi v proračunu krovne smučarske organizacije lahko zazeva več kot neprijetna luknja. Foto:

Prijavi sovražni govor