Tiskane izdaje
Na jutrišnji redni skupščini NLB – če le zadnji trenutek ne bo preklicana, kot se je šušljalo v petek – menda kakih velikih kadrovskih pretresov ni pričakovati. Po naših podatkih imata država in SDH kot edina lastnika NLB težave že z iskanjem namestnika Franceta Arharja, ki je odstopil, kaj šele, da bi našli vsaj pet voljnih kandidatov, ki bi v teh politično hudo negotovih časih zastavili svoje dobro ime za zamenjavo sedanjega nadzornega sveta – in tudi uprave, ki ne odstopata od že zdavnaj podpisane pogodbe o prodaji delnic Mercatorja.
A po drugi strani je prodaja Mercatorja že večkrat padla v vodo in tudi zdaj smo vse bliže temu, da se ta zgodba ponovi – prvi test bo prav razvoj dogodkov v NLB. Ne le, ker je prezadolženi Agrokor vse prej kot soliden kupec najboljšega soseda, pač pa, ker sta »Mercatorjev pasijon« in prodaja državne lastnine najbolj vroča gospodarska predvolilna tema in hkrati figov list za hudo praznino v gospodarskih programih strank. Različni pogledi vladnih strank na vlogo države v zdaj že dodobra nacionalizirani ekonomiji so bili sicer tudi ključni vsebinski razlog za razpad te vlade in koalicije – glavni ministrski akterji so to na zadnji seji vlade pokazali s povsem odprtimi kartami, tudi z zahtevami po odhodu neposlušnih bančnih vodstev.
Nerodno je, ker je ta ista vlada dala Bruslju zavezo, da bodo dokapitalizirane banke prodale svoje nestrateške naložbe, vključno z Mercatorjem. Kršitev te zaveze bi nedvomno vrgla še en, res velik madež na kredibilnost Slovenije v mednarodnih investitorskih krogih in evropski komisiji. To bi bila izjemno slaba naložbena popotnica za katerokoli vlado, ki bo nastala po volitvah. Tudi za morebitno koalicijo tistih, ki so se tik pred volitvami spet spomnili, da Mercatorja le ne bi prodali.
