Nobelovec je ... Kdo!?

Francoz Patrick Modiano je torej dobil Nobelovo nagrado za književnost. Svet, tudi beroči, je spet vzkliknil: Kdo!? Podobno kot pred leti, ko je nagrado dobil italijanski dramatik Dario Fo, in še nekaj je bilo takih primerov. Tudi kadar gre za bolj znana imena, steče debata o kakovosti njihovih opusov in o neliterarnih merilih, ki tudi igrajo pomembno vlogo.

V začetku osemdesetih let, ko je Nobelovo nagrado dobil Gabriel García Márquez, prijatelj Fidela Castra, se je začelo govoriti, da se je Švedska akademija, pristojna za podelitev nagrade, nagnila v levo. V devetdesetih letih, ko sta nagrado dobila portugalski pisatelj, goreči komunist José Saramago, in nemški levičar Günter Grass, o tem ni bilo več nobenega dvoma.

A Švedska akademija, v kateri je članstvo dosmrtno, je bila v levo nagnjena že prej. Borges, na primer, je bil večkrat nominiran, a zavrnjen zaradi svojega protikomunističnega angažmaja in podpore argentinskim in čilskim desnim diktatorjem, kot je Pinochet. So pa nagradili komuniste in marksiste, kot sta Neruda in Sartre. Konec devetdesetih let je postalo povsem jasno, da književnik, ki ni družbeno angažiran, a ne nujno politično, nima večjih možnosti za najprestižnejšo nagrado. Primer angažirane pisateljice je Herta Müller, ki je bila nagrajena pred petimi leti in je bila znana predvsem v Nemčiji. Müllerjeva, pripadnica nemške manjšine v Romuniji, kjer so jo cenzurirali in prepovedovali, je v osemdesetih prebegnila v Nemčijo. Tu je objavljala z avtobiografijo obarvano prozo. Njena literatura je pričevanjska o življenju v Ceaușescujevem komunističnem režimu in njegovi obveščevalni službi, napisana v dokaj suhoparnem slogu. Podobna izbira pred desetletjem je bila avstrijska pisateljica Elfriede Jelinek, ki piše proti vsem vrstam zlorab v avstrijski družbi. Bila je članica avstrijske komunistične partije, še vedno pa sodeluje z marksistično revijo Argument.

V prid kandidatu za nagrado je še, če je Evropejec, zato so pogosti očitki Akademiji tudi, da je evropocentrična. Vrsto zadnjih let, tudi letos, je javnost pričakovala, da bo nagrajen Američan Philip Roth, in to zasluženo, a ta izbira bi bila za Akademijo preveč predvidljiva in popularna, kot je nekoč izjavila za Salmana Rushdieja in Arthurja Millerja. Poleg tega pa je res tudi, da je za Akademijo Evropa središče literarnega sveta, tako da bolj zato, da pomiri duhove, tu in tam izbere pisca z drugega konca planeta. Ker so lani nagradili angleško pišočo Kanadčanko Alice Munro, ni bilo pričakovati, da bo letošnji nagrajenec spet iz Amerike.

Modiano je pravzaprav tudi angažiran pisatelj. Ves čas se vrača k isti temi – nemški okupaciji Francije in tudi širše k nacizmu. Rodil se je sicer takoj po koncu vojne, a je ta bistveno zaznamovala njegova starša. Morda tudi zaradi vojnih izkušenj nista znala in zmogla sprejeti sina. Zavračanje otroka travmatizira, o čemer Modiano pogosto govori, in tudi zato ga je mogoče označiti za družbeno angažiranega avtorja.

Če k temu dodamo še vpliv založniškega lobija, in Modianov Gallimard je močan, se izbira spet ne zdi tako presenetljiva.