Tiskane izdaje
Čeprav je Varnostni svet Združenih narodov prejšnji teden sprejel resolucijo (2401), s katero je pozval k tridesetdnevni prekinitvi ognja na sirskih bojiščih, se pobijanje nadaljuje. Vojna, ki traja osmo leto, je v zadnjih tednih dosegla vrhunec brutalnosti.
Najhuje je v Vzhodni Guti, enem od predmestij Damaska, ki je več let pod nadzorom različnih uporniških skupin. Tudi skrajnih. Toda na območju, ki ga po letih obleganja na krilih zaporednih vojaških zmag in rusko-iranske pomoči že dolge tedne bombardirajo sirske vladne sile, živi okoli 400.000 civilistov. Ljudje čakajo na smrt – obljubljene humanitarne pomoči ni od nikoder. V urbanem peklu civilisti niso le žrtev vladnih bomb, temveč tudi medsebojnega obračunavanja uporniških skupin – te so, z redkimi izjemami, v popolnem razčlovečenju vojne že zdavnaj izgubile vlogo zaščitnika civilnega prebivalstva, v skoraj popolni amneziji zgodovinskega spomina pa padle pod skupni imenovalec.
Tudi zato si Bašar al Asad s svojimi zavezniki v sirski »svetovni vojni« lahko brez strahu pred kakršnimi koli posledicami dovoli čisto vse. Zgodovino pišejo zmagovalci, ki se jim že v »realnem času« brišejo tudi najhujši mogoči grehi, še posebno če na drugi strani ni kredibilnega sovražnika in je občutljivost javnosti s patološko razpršeno pozornostjo tako minimalna, da se bolj kot na pokole nedolžnih ljudi odziva na ideološke konstrukte in teorije zarot. Vzporedno z režimskim bombardiranjem Vzhodne Gute turške sile s pomočjo podizvajalcev iz vrst »najemniške« Sirske svobodne vojske na severozahodu države nadaljuje operacijo Oljčna vejica, ki je namenjena (do)končnemu obračunu s kurdskimi Ljudskimi zaščitnimi enotami in razbitju kurdskega avtonomnega področja.
Turško-janičarske enote, ki se približujejo Afrinu, so za obračun s Kurdi, edinimi resnimi in konsistentnimi borci proti samooklicani Islamski državi, dobile soglasje iz Moskve in tudi iz ZDA. Rusi in Američani so s sirskimi Kurdi intenzivno vojaško in strateško sodelovali, po uporabi pa so jih prepustili samim sebi. In neootomanskemu nasilju, ki lahko v prihodnjih mesecih močno premeša geostrateške karte. Še posebno če se bo Turčija ujela v sirsko past, ki so jo ji mojstrsko nastavili njeni (navidezni) realpolitični zavezniki. »Kurdska fronta« zato lahko zelo kmalu dobi nove, še precej bolj krvave dimenzije.
Ne smemo pozabiti, da je sirski konflikt dobil silovit pospešek v trenutku, ko je bila Islamska država, alibi za krvoločno delovanje vseh ključnih akterjev vojne, vojaško poražena. Padlo je »tamponsko območje«. Napočil je čas za končni obračun in delitev plena. Zadnja faza vojne. Te so, posebno državljanske, na koncu najbolj krvave. Prihodnost je mogoče interpretirati le z izbrisom preteklosti. Prihodnji tedni bodo strahotni.
