Nova lekcija

Drugi krog volitev in ponovno razočaranje. Francoska vladajoča struja ne more biti zadovoljna, kajti tokratne občinske volitve so samo potrdile, kar se nakazuje že ves čas Hollandove predsedniške taktirke: izgublja tla pod nogami. Nekoliko bi lahko tolažila le Anne Hidalgo, ki ji je uspelo zasesti prvi stolček v Parizu in ga tako tradicionalno ohraniti v socialističnih rokah.

Lokalne volitve so odprle niz vprašanj. Kaj pomeni leta 2014 voliti v Franciji? Volilna abstinenca je bila včeraj rekordno visoka, približno 38-odstotna. Koliko je sploh bližine med francoskimi politiki in državljani? Saj je nepoznavanje problematike, celo imen in biografij lokalnih kandidatov ponekod izpostavljeno do skrajnosti. Je francoska politika še izrazito dvopolna ali se med tradicionalno levico in desnico suvereno vriva skrajno desna Nacionalna fronta? Kaj pa če odbojno-privlačni ménage à trois samo dodatno krepi polarizacijo? Niso Marine Le Pen in drugi skrajni desničarji, tudi tisti, ki so te dni naskakovali županske stolčke, zgolj lepi obrazi pošastno nevarnih duš? Mnogi Francozi resda ne prepoznavajo več Nacionalne fronte kot civilizacijske napake in jo imajo za osvobojeno preteklih demonov, toda ali je na mestu strah, da bi utegnili kdaj še drago plačati za njeno perfidnost?

Doslej se je vladajoča francoska levica, ki pod Françoisom Hollandom zdržema izgublja v očeh Francozov in nič manj tudi Evropejcev, na lokalni ravni počutila suvereno, po novem se ne more več. Tokratne volitve so bile krepka lekcija politiki, ki je veliko obljubljala in (resda je od predsedniških in parlamentarnih volitev minilo manj kot dve leti) v krizi čisto premalo dala. Bolečina, ki jo zdaj občuti, je še toliko večja in skrbi je več, ker so skoraj pred vrati evropske volitve. Desnica, ki se je sinoči brž označila za prvo zmagovalko, je opogumljena, skrajna desnica se jih najbrž celo veseli ...