Nova ostpolitika?

V ukrajinski krizi kanclerka spet dokazuje svojo značilno pragmatičnost: vojaško obračunavanje z Rusijo, ki si je s Krimom kot kos torte odrezala del Ukrajine ter se tudi v vzhodnih delih te države obnaša kot sovladarica, je zanjo izključeno, pa čeprav tudi poudarja, da aneksije ne bo sprejela.

Rezultat takšnega iskanja miru ali vsaj premirja na vzhodu Evrope ter na območju velikih nemških gospodarskih interesov je njenih štiriintrideset – ali že več? – pogovorov z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom od izbruha krimske krize in več kot dvajset z »dragim Pjotrom« Porošenkom. Angela Merkel očitno verjame, da je mogoče s pedantnimi, na iskanje rešitev osredotočenimi pogajanji vsem vpletenim ohraniti interese in čast. Takšno prepričanje pa predpostavlja, da je rusko delovanje v Ukrajini le posledica užaljenosti zaradi domnevnega zahodnega vmešavanja v njihovo interesno območje, pa čeprav ni povsem jasno, kako lahko za kaj takšnega razglasijo 45-milijonsko državo. Težje bo, če si predsednik Putin prizadeva za vrnitev nekdanje sovjetske veličine ali vsaj velike Rusije v slogu srbskega Slobodana Miloševića. V tem primeru mu namreč niti Krim ne bo dovolj, ampak bo še naprej hrepenel po pridružitvi desetin milijonov ruskih prebivalcev sosednjih držav Rusiji z ozemlji, na katerih živijo, vred.

Ob tem ni živčna le Ukrajina, ampak tudi baltske države, v katerih se nekateri že sprašujejo, ali je nedavni uboj častnega konzula Litve v vzhodni Ukrajini res le naključje: prav Litva je namreč predlagala zadnje zasedanje varnostnega sveta OZN o Ukrajini. Teza o novi ruski agresivnosti predpostavlja tudi, da si Putin že zaradi domače politične javnosti ne more privoščiti neuspehov, vsa njegova oblast naj bi temeljila na videzu močnega voditelja, ki dosega svoje cilje ne glede na druge. Dosedanji ukrajinski vojaški uspehi na vzhodu države pa kažejo, da bo Vladimir Putin takšne cilje le težko dosegel s tako imenovanimi separatisti, morda so že začele gristi tudi sankcije, in v letu, ki obeležuje stoto obletnico prve svetovne vojne, vsaj nemška kanclerka še verjame, da ga bo prepričala v diplomacijo. Nemški Spiegel poroča o berlinskem nasprotovanju protiruskemu raketnemu ščitu, o katerem pod pritiskom Poljske in baltskih držav že razmišljajo pri Natu.

Se v sedanjem nemškem odnosu do Rusije ponavlja ostpolitika kanclerja Willyja Brandta? In bo to zadostovalo za pomiritev ukrajinske krize, pa čeprav na drugi strani zahodne enačbe ameriški predsednik Barack Obama ni videti niti približno podoben »zmagovalcu hladne vojne« Ronaldu Reaganu? Rusija dobro pozna zahodne pomanjkljivosti, po odkritjih Edwarda Snowdna v Moskvi že načrtujejo nadaljevanje propagandne vojne, ki naj Evropo še bolj razdvoji od ZDA. Sestrelitev malezijskega potniškega letala nad vzhodno Ukrajino pa je močno zmanjšala tudi naklonjenost Nemcev in Francozov do njihovih argumentov za tisto, kar mnogi že vidijo kot novo hladno vojno, a je v upanju, da se ji še lahko izognemo, nočejo imenovati s tem imenom.