Nova terapija za Kabul

Pred trinajstimi leti se je svet zdel preprost. ZDA so kot zmagovalec hladne vojne vladale svetu, Kitajska je bila speči azijski tiger, ki še ni začel urejati starih ozemeljskih sporov, Putin je šele utrjeval oblast v Rusiji in za vajo požigal Čečenijo. Potem sta se v New Yorku zrušila dvojčka, Amerika je paniko in strah pretočila v vojno napoved terorizmu, ves svet pa je podprl kazensko ekspedicijo proti Al Kaidi in talibom.

Sprva nam je šlo izvrstno (ne pozabimo, afganistanska vojna je bila vedno tudi slovenska), ameriško letalstvo je nad talibe zmetalo vse, kar je našlo v skladiščih, s pomočjo Severnega zavezništva je le nekaj tisoč zahodnih vojakov v dveh mesecih razsulo režim versko blaznih mul. Lep povzetek vsega, kaj se je potem dogajalo pod Hindokušem, je knjiga Ni dobrih med živimi ameriškega novinarja Ananda Gopala, ki je razkroj opisal skozi oči prebivalcev.

Ti so po desetletjih smrti in uničenja ter utrujeni od talibskega pravosodja bičev in rezanja udov prihod tujcev sprva videli kot upanje na nov začetek. Toda Američani so prezrli željo talibskega vrha po predaji in sodelovanju pri vodenju države, oblast predali v roke prišlekom iz tujine, ki jim prebivalci niso zaupali, nato pa verjeli napačnim obveščevalnim podatkom in pomagali vzpostaviti hudo skorumpiran režim.

Koalicija je sicer skušala »osvojiti srca in misli« Afganistancev, kot so poimenovali kampanjo civilne pomoči državi. Toda ta je bila bolj sredstvo vojaških strategov, kot da bi reševala težave prebivalstva. Poplava denarja se ni stekala v revne dele države, pač pa v osrčje najbolj uporniških območij. Humanitarnim delavcem so ukazovali vojaški poveljniki, te pa je bolj zanimal hipen učinek kot pa dolgotrajno izboljšanje razmer.

Tako so nastajale šole brez učiteljev in ordinacije brez zdravnikov. Na jugu Afganistana, znanem po pogostih potresih, so nadzorniki Združenih narodov naleteli na šolski zgradbi z zidovi, ki niso zdržali niti teže strehe. A vse ni šlo po gobe, na noge so postavili zdravstveni sistem, ki je v skoraj ironičnem zasuku sredi krvave morije povprečno življenjsko dobo podaljšal z 42 let na 62 in rešil življenja na desettisoče otrok.

Poleg tega smo bili letos priča prvi mirni predaji oblasti v zgodovini države, kar vzbuja nekaj upanja, čeprav se sprtim političnim voditeljem ne uspe dogovoriti o sestavi vlade. »Boj za pravice afganistanskih žensk in otrok«, s katerim je Washington upravičeval dolgoletno okupacijo, se sliši podobno prepričljivo kot »izvažanje demokracije« v Irak. Toda prav polom tega zadnjega je opozorilo, kaj se zgodi, če po napačni terapiji pacienta prepustimo samozdravljenju.

Svet mora predvsem odločno pritisniti tako na Saudijce kot na pakistanske generale, ki vzdržujejo talibsko kliko. Hkrati bo Afganistan še vrsto let potreboval finančno pomoč in skrb za svoje varnostne sile, predvsem pa pomoč pri gradnji pravosodja, šolskega sistema in trdnejše civilne družbe. Obramba pred somrakom srednjeveških režimov namreč ni več orožja, pač pa le več knjig.