Tiskane izdaje
Vsako leto se morajo založniki takšnih ali drugačnih učnih gradiv otepati očitkov, da vsako leto menjujejo učbenike in tako služijo na račun staršev. A dejstvo je, da učbenike založniki pripravijo, ko se spremeni učni načrt. In dejstvo je tudi, da se ta ne spreminja vsako leto.
Letos so stvari nekoliko drugačne. Tokrat je tarča očitkov država oziroma v njenem imenu pristojno ministrstvo, ki dopušča, da učenci uporabljajo zastarele in ofucane učbenike. Večinoma so stari šest let pa tudi sedem, osem in devet, tisti za fiziko in tehniko pa ponekod celo dvanajst let. Posamezni starši, ki ne želijo, da se njihovi otroci danes učijo, da je predsednik države Milan Kučan, valuta pa tolarji, učbenike kupijo sami; a da bo ironija še večja, ne morejo kupiti najnovejšega, ki je na voljo in ki je v skladu s prenovljenim učnim načrtom, ampak le »novega« starega, ki ga učitelj pač uporablja pri pouku.
Če bi na ministrstvu hoteli rešiti problematiko učbenikov, ki se jim letos povrhu vsega izteče še že drugič podaljšana veljavnost potrditve na strokovnem svetu, bi ta hip potrebovali štiri milijone evrov.
Celotna šolska luknja velika vsaj pet milijonov
Da tega denarja ni, nakazuje zdaj že propadli poskus nekdanje ministrice za šolstvo dr. Stanke Setnikar Cankar, da bi tri milijone evrov privarčevala na račun začasnega nefinanciranja učne pomoči. Če k temu prištejemo še pričakovanja osnovnošolskih učiteljev, da bodo tudi oni že letos plačani za pregledovanje in vrednotenje testov nacionalnega preizkusa znanja, tako kot so njihovi srednješolski kolegi za vrednotenje mature, zlahka izračunamo, da je šolska proračunska luknja po oceni čez palec večja vsaj še za milijon.
Kako se bo problema lotila bodoča ministrica, ki obljublja dialog z vsemi vpletenimi in se zavzema za postopno reševanje problemov, ni čisto jasno. Finančni minister je (nekdanji) kolegici iz šolstva naložil, da mora privarčevati sprva sto, nato pa vsaj deset milijonov; a zdi se, da tudi ta prihranek v resorju, ki sicer upravlja drugi največji delež proračunskih sredstev, ni mogoč. Vroče dogajanje v minulih mesecih kaže, da je reševanje šolske finančne enačbe velik zalogaj.
Učbeniške zagate bi morda lahko rešili vsaj v prihodnje, če bodo na ministrstvu prisluhnili založnikom, ki pravijo, da v urejenih državah ta problem rešujejo z načrtovanjem dela; ve se, kdaj se bodo učni načrti prenavljali in kdaj bo treba poskrbeti za nove učbenike. Pri nas pa se problemi rešujejo zadnji hip in s precej histerije. Da bi te bilo manj, lahko pripomorejo tudi vsi tisti, ki pavšalno trdijo, da založniki mastno služijo. Ministri so pač ministri in včasih popustijo pritisku javnosti in zato, da si kupijo mir, sprejmejo odločitve, kot je bila, denimo, ta, da se učne načrte prenovi, učbeniki pa ostanejo nespremenjeni.
