Nujna je preiskava

Iz preiskave mednarodne organizacije Conflict Armament Research je mogoče sklepati, da obstaja velika možnost, da je orožje, ki ga je Slovenija med letoma 2005 in 2007 poslala v uničenje na Slovaško, končalo na »prostem trgu«. Ena izmed raket M79, katere serijska številka (LOT) ustreza serijskim številkam znamenitih »os«, ki bi morale biti skladne s pogodbo med slovenskim ministrstvom za obrambo in slovaško državo, uničene, so preiskovalci CAR lani našli v libijskem Tripoliju.

Podobno se je, kot kaže, zgodilo z »orožarsko« donacijo, ki jo je Slovenija leta 2008 namenila afganistanski nacionalni vojski. Iraška šiitska milica Jund al Imam je po pregonu samooklicane Islamske države (IS) iz Tikrita na severu Iraka v skrivališčih IS odkrila zaboj granatnih min M69, katerega serijske številke se ujemajo s serijskimi številkami slovenskega darovanega orožja. Kako je mogoče, da se je slovensko orožje znašlo v rokah IS, se sprašujemo.

Tako prevoz starega orožja v uničenje na Slovaško, sicer zaradi ohlapne zakonodaje v zadnjih letih eno od središč trgovine z orožjem, kot donacijo slovenskega orožja afganistanski vojski sta formalnopravno »pokriti« in ustrezno dokumentirani. Za Slovenijo, ki se na vse mogoče načine otepa beguncev iz držav, kjer je mogoče najti tudi slovensko orožje, se je z izročitvijo smrtonosnega tovora zgodba končala. Usodi slovenskega orožja od odgovornih ni sledil nihče.

Pa ne bi smelo biti tako. Zreli ljudje, družbe in države se morajo vnaprej zavedati (morebitnih) posledic svojih (morebitnih) dejanj. V primeru »kupčkanja« z orožjem tudi tega, da se to lahko kadarkoli znajde na prostem trgu in, posledično, v rokah IS. Zato slovensko oblast na tem mestu pozivamo k preiskavi obeh »orožarskih« primerov. Za (ne)odgovornost gre!