O politiki

Udeležba na evropskih volitvah je bila strahotno nizka, le 24-odstotna. Ljudstvo ima dovolj politike, merjenja moči, arogance, pomanjkanja vizije in programov. Dovolj imamo, recimo, ministrov, ki jih njihovo delo tako malo zanima, da so si zaželeli boljše evropske službe in predrzno kandidirali na listah. Niso niti za trenutek pomislili, da lahko takšne odločitve odvrnejo volivce? Toliko o stiku z realnostjo. So pa volitve prinesle odstope nekaterih strankarskih veljakov. Čiščenje je vedno dobra stvar za nov začetek.

Ampak dejstvo je, da politika še nikoli ni bila tako pomembna, kot je danes. Želimo si sprememb, političnih, ekonomskih in ekoloških. In to na lokalni in globalni ravni. Napredna politika je v zadnjih desetletjih žal pešala in izgubila vsako predstavo o boljši družbi, ki postaja vedno bolj neenakopravna in manj socialna. Nekoč je bila politika zato, da je izboljševala življenje ljudstva. Kaj pa dela zdaj?

Vlade so tiste, ki vplivajo na razlike v dohodkih, ki odločajo o tem, da smo morali davkoplačevalci pokriti bančne luknje, o tem, kakšno hrano jemo, v kako onesnaženem okolju živimo, kakšne plače imajo direktorji v državnih podjetjih, o urejenem zdravstvenem sistemu, brezplačnem šolstvu. Vlada lahko ugotovi, koliko premoženja so, recimo, v tujino odnesli tranzicijski veljaki oziroma vsi, ki so bili pri koritu, ter jih kaznuje oziroma premoženje vrne tja, od koder so ga ukradli. Politiki se ne morejo vesti, kot da je za vse te zadeve, ki hromijo našo družbo, kriva neka višja sila, skorajda naravna katastrofa, na katero nimajo vpliva.

Družbena omrežja, kot sta twitter ali facebook, lahko mobilizirajo ljudi, ne morejo pa ustaviti državljanske vojne. Politika pa jo lahko. Sodobna tehnologija nam lahko olajša življenje, ne more pa, recimo, omogočiti vsem dostopnega in brezplačnega zdravstva. Politika pa ga lahko. Korporacije, o katerih se zdi, da so tiste, ki vodijo sodobni svet, so že v svojem bistvu ustvarjene tako, da jih zanima le dobiček, politika pa se mora takšnemu načinu percepcije upreti, saj dobiček ne sme premagati humanizma.

Cambriški politolog in zgodovinar David Runciman je v Guardianu zapisal, da nas pred slabimi politiki rešijo samo dobri politiki. Kot pravi, moramo ves čas opazovati in biti kritični do politikov, čeprav se nam zdi, da bi morali delati kaj drugega.

Kot pravi, so politiki v Veliki Britaniji postali nekakšen razred zase, elitisti iz bogatih šol, ki se med seboj poznajo, ki se o pomembnih družbenih odločitvah ne dogovarjajo več javno in polemično, temveč zasebno in kompromisarsko. Ki nikomur več ne odgovarjajo za svoja dejanja, razen drug drugemu. Saj pri nas je podobno, kot da je politika postala nekakšno specializirano podjetništvo.

Politikom manjka vizije, čeprav kar naprej nekaj govorijo. Predvolilna soočenja so bila polna floskul, besed, naučenih fraz, ki so plavale po površini kot kakšen mrtvak.

Sprememb pa brez konkretne vizije ni. Še posebno v Sloveniji, kjer se jih tako zelo bojimo. Če malce posplošimo: pade vlada, samo da v tuje roke ne pridejo državna podjetja, ki jih črpajo različne tovarišije, ponavljajo se razpisi in glasovanja, samo da ne bi na nacionalko prišla nova direktorica, v omarah našla okostnjake in poskrbela za to, da bi se končno kaj spremenilo.

Tudi mediji bi morali zgodbe o politikih in njihovih muhah umakniti s prvih strani časopisov ali iz prvih minut dnevnika, vsaj do takrat, dokler ne bodo imeli resnično kaj pametnega povedati, ko bodo govorili o državljanih in spremembah na bolje, ne pa le političnih gesel in zgodb o medsebojnih obračunavanjih. Prve strani bi morale biti rezervirane za vizije, kritične komentarje o politikih, za raziskovalno novinarstvo, razmišljanje o prihodnosti, tehnologiji, zdravstvu, ekologiji. Vse tisto, kar je pomembno za boljše življenje ljudi, vse tisto, iz česar bi dejansko morali biti sestavljeni politični programi.

Kako dobro je bilo zadnjič gledati Bergantovo Tarčo o nevarnosti sladkorja in predebelih slovenskih otrocih. Oddaja, ki je bila vedno strogo rezervirana za šopirjenje politikov, je končno imela vsebino, govorila je o nevarnostih sodobnega sveta, o konkretnih težavah in konkretnih rešitvah ter bila zaradi vsega tega v bistvu najbolj politična doslej.

Runciman ima prav: »Budnost je cena, ki jo plačujemo za svobodo.« Le tako si bomo znova vrnili vero v politiko in na naslednjih volitvah morda lahko odločali o tem, da bodo dobri politiki nadomestili slabe.