O poslovanju s Kitajci: plaho spogledovanje

Po drznosti poslov s Kitajsko bi se morali Slovenci bolj zgledovati po Srbih, je bilo mogoče slišati iz dobro obveščenih virov, ki so spremljali nedavno poslovno konferenco v Beogradu. Na njej so bili med Srbijo in Kitajsko sklenjeni zelo konkretni dogovori o gradnji evropskega dela svilne poti, ki bo bistveno pohitrila in olajšala transportno povezavo med Azijo in Evropo. Če beograjsko konferenco primerjamo z nedavnim slovensko-kitajskim poslovnim forumom, ki se ga je udeležila številna kitajska delegacija, lahko dogodek v Ljubljani označimo le za »plaho spogledovanje«, ki je pokazalo, da preveč sramežljivi in nespretni Slovenci Kitajcem ne znamo dvoriti. Če pustimo ob strani tehtanja, za kaj vse je dobro, da jih ne spustimo preblizu, je iz številnih gospodarskih vidikov taka negodnost za slovenska podjetja zelo škodljiva.

Ker sta za organizacijo zimskih OI leta 2022 le dve kandidaturi, Kazahstan in Kitajska, je velika verjetnost, da bo športna karavana sledila poti denarja. To bi bila velika priložnost tudi za slovenske izvoznike. Poleg tega organizacija OI ni obetavna le za podjetja, ampak tudi za posamezne strokovnjake z različnih področij. Slovenci smo svetovna velesila pri gradnji skakalnic in našo pomoč bi Kitajci sprejeli z odprtimi rokami, le ponuditi jo moramo. Vprašanje je, ali si to drznemo in ali to sploh znamo. Priti bi bilo treba pravočasno, s pravo, dovolj velikodušno ponudbo. To ne bi bila priložnost le za Elan, ki bi tam lahko konkuriral s svojo športno opremo, države, ki vedo, kako se temu streže, svoja podjetja že zdaj pripravljajo na tako veliko poslovno priložnost.

Ustrezna spodbuda bi lahko bila že misel na količino denarja, ki se bo obrnil v času iger. Če jih bodo pripravljali Kitajci, se lahko izkažejo za ene najprestižnejših in najbogatejših športnih spektaklov v zgodovini OI. Slovenija bi si na njih lahko odrezala velik kos pogače, če se bo z ustrezno podporo gospodarstvenikom vključila tudi država. V tem primeru bi morali z roko v roki sodelovati diplomacija, zunanje ministrstvo, gospodarska zbornica in ministrstvo za gospodarstvo. Glede na dosedanje prakse nas sodelovanje za skupne cilje nikdar ni posebej odlikovalo. Vsakdo, ki bi do zdaj lahko prispeval svoj delež k skupnemu cilju, je raje sebi pripel kolajno. Slovenska gospodarska diplomacija pa že pregovorno močno šepa.

Še vedno se zgodi, da nekatera slovenska podjetja niso dovolj ozaveščena ali pa niso dovolj prepričana, kako velika izvozna priložnost je Kitajska, zato ni tako redko, da tja, ko imajo priložnost, namesto generalnih direktorjev pošljejo kar prostovoljce iz vrst komercialistov. Poleg tega je prodor na kitajski trg povezan z velikimi finančnimi vložki, zato so eden ključnih krivcev za stagnacijo izvoza tudi banke, ki ne zmorejo kreditirati tako zahtevnih projektov. Slovensko pomanjkanje drznosti ni le stvar nacionalnega karakterja, ampak tudi države, ki ne zna podpreti svojih junakov.