Tiskane izdaje
Te dni nas je eden od blogerjev spomnil na to, da je vohunjenje najstarejši poklic na svetu – za prostitucijo, seveda. Že kitajski vojni filozof Sun Tzu je pred dvema tisočletjema in pol vohune razvrstil v pet kategorij, na koncu pa ugotovil, da vsi delujejo v prid istemu cilju: poznati sovražnika.
In medtem ko se glede cilja vohunjenja – tako kot to velja tudi za prostitucijo – od Sun Tzuja pa vse do danes ni nič spremenilo, smo, kar zadeva novo tehnologijo in sodobne metode, brez dvoma že vstopili v obdobje neovohunstva. Računalnik proti računalniku. Programi proti programom. Alogaritmi proti alogaritmom.
Še nekaj se je spremenilo od nedolžnih Sun Tzujevih časov, kajti, če bi sodili po tem, kdo vse je tarča vohunjenja, bi lahko rekli, da so za velike države vsi sovražniki. Celo lastni narod.
O tem, da obstajajo kitajski hekerji, kradljivci industrijskih tajnosti in vojaški obveščevalci, smo vedeli tudi že prej. In zdelo se nam je logično, da to počne diktatura. Potem ko se je izkazalo, da po teh povsem enakih vohunskih metodah posega tudi najmočnejša demokracija, bo najbrž še najbolj zanimivo opazovati, kako bo v obdobju neovohunstva videti »strateški dialog« med Ameriko in Kitajsko, ki naj bi nam vse do zdaj vzbujal občutek, da živimo v obdobju po hladni vojni.
O kakšnih strateških stvareh so bodo sploh še lahko pogovarjali njihovi predsedniki ali vrhunski diplomati, ko pa bodo njihovi vohuni že pred tem vse prebrali iz kodiranih sporočil, zasebne računalniške pošte in zaprtih računalniških omrežij? Se bodo morda pogovarjali o tem, kako bi si med seboj izmenjali skrivnosti o drugih? Ali se bodo še naprej pretvarjali, da v resnici verjamejo v gradnjo medsebojnega zaupanja, tako da so bodo nagnili čez pogajalsko mizo in drug drugemu zaupali podatke, ki so bili že zdavnaj dekodirani in podrobno analizirani?
Iranci so pred nekaj leti aretirali 14 veveric, osumljenih, da v dlaki prenašajo vohunsko opremo zahodnih obveščevalnih služb. Tuji diplomati v Pekingu so pred časom sumili, da imajo miši, ki občasno tečejo skozi prostore veleposlaništev, nameščene mikrofone in GPS-senzorje kitajske službe državne varnosti. Zdaj so se vsa ta sumničenja preusmerila na računalniško miško in različne »hroščke« v elektronski pošti in programih.
In bolj ko se obdobje neovohunstva tihotapi v stenske ure demokratično izvoljenih predsednikov in peterokrake preostalih diktatur, manj je pojmov, ki so ostali neomadeževani z enim najstarejših poklicev. Kakšen smisel ima »strateško partnerstvo« med velikimi silami, ko pa bi ga bilo bolj ustrezno poimenovati »vohunsko bratstvo«?
V obdobju neovohunstva samo še narod za nikomer ne vohuni. Ne za vlado ne za samim seboj. Kjer koli že živi in v katerem koli jeziku govori, narod še vedno potrpežljivo čaka, da mu kdo pove, zakaj se kuka pod njegovo posteljo. In da mu nekdo pojasni, zakaj naj bi veverice in miši strateških mogočnežev snemale tisto, kar navadni ljudje brez očal lahko preberejo med vrsticami člankov, objavljenih v časopisih.
