Tiskane izdaje
Še pred začetkom pogajanj o brexitu je bilo jasno, da napredka ne bo brez popuščanja na obeh straneh. Govorjenje o rdečih črtah, o stališčih, od katerih London ali Bruselj za nobeno ceno ne bosta odstopila, je bilo v tem pogledu povsem kontraproduktivno. Predvsem pri vprašanjih, ki neposredno ne vplivajo na uresničevanje izida britanskega referenduma. V zadnjih tednih se je izkazalo, da nekatera stališča vendarle niso tako trdna in da je na obeh straneh pogajalske mize veliko več interesa za to, da bodo pogajanja uspešna.
Največji napredek je mogoče zaznati pri tako imenovanem izstopnem računu. Britanska vlada je prejšnji teden prvič priznala, da ima Združeno kraljestvo finančne obveznosti do Evropske unije. Koliko te znašajo, seveda ni povedala. Končna številka je predmet pogajanj, a že to, da se obe strani strinjata, da mora država poravnati obveznosti, je znamenje, da se stvari spreminjajo.
Napredek se kaže tudi v odstopanju evropske strani od predvidenega urnika pogajanj, po katerem naj bi državi naprej rešili vprašanja, povezana z izstopnim računom, pravicami evropskih državljanov ter mejo med Irsko in Severno Irsko, šele nato bi se lahko posvetili pogajanjem o prihodnjih trgovinskih odnosih med Združenim kraljestvom in EU. Poročila o tem, da naj bi pogajalci ta teden ob robu zasedanj govorili tudi o uvoznih kvotah po brexitu, kažejo ne le večjo fleksibilnost, ampak tudi večji pragmatizem Bruslja. Ideja o disruptivnem brexitu jim ni všeč. Čeprav Unija tega ne obeša na veliki zvon, je čimprejšnji dogovor o prihodnjih trgovinskih odnosih zaradi obsega trgovine z Veliko Britanijo še kako v njenem interesu.
Drugi, vsebinski krog pogajanj bo nakazal, koliko manevrskega prostora za popuščanje sta si pustili obe strani. Zdi se, da tega ni tako zelo malo, a prvi vtisi se pogosto izkažejo za napačne. Pravilo, da dokler ni dogovorjeno vse, ni dogovorjeno nič, še vedno velja. Do končnega dogovora je zelo dolga, naporna pot.
