Od dobrega ne bežijo
Mitja Felc o tem, da je malo verjetno, da bi se ponovil migrantski val iz jeseni 2015.
Odpri galerijo
Ko so se ob Kolpi pojavili vojaki in začeli postavljati ograjo, ga skoraj ni bilo heroja, ki bi to javno podpiral. FOTO: Leon Vidic/Delo
Da bi se ponovila zgodba iz jeseni 2015, ko se je Evropa znašla pred veliko preizkušnjo zaradi migrantskega vala, je malo verjetno. A se bodo evropske države najbrž še dolgo ukvarjale s tovrstno problematiko, saj na vratih stare celine, mnogi so že na Balkanu, in obalah Sredozemskega morja čaka na tisoče mož, žena in otrok, ki v zahodni Evropi vidijo še edino upanje za boljši jutri.
Ker ob izbruhu migrantske krize ni bilo ne enotnosti ne pravega odgovora velike evropske družine, kako se (humanitarno) odzvati na nastalo situacijo, so posledice še danes. In bodo gotovo še dolgo. Sledil je padec »schengna« in ponovna mejna kontrola nekaterih držav, kot v časih velikih napetosti so se na mejo vrnile rezilne žice in ograje. Vse tako imenovane tehnične ovire pa bodo preventivno ostale še dolgo. Tudi zaradi nepredvidenih razmer, predvsem na Bližnjem vzhodu. S ponovnim mejnim nadzorom in fizičnimi ovirami med državami Evropske unije je padla tudi ena večjih vrednot evropske skupnosti.
»Od dobrega gotovo ne bežijo,« je v pogovoru za Delo dejala ena od prebivalk Bele krajine, ki v zadnjem času redno videva premočene migrante, ki bredejo čez reko Kolpo. Brez dvoma se ne podajo iz veselja na stotine kilometrov dolgo negotovo pot, zavedajoč se tudi, da so kaj hitro lahko žrtve brezčutnih kriminalnih združb.
Brezčuten, medel, celo hinavski pa je v takih razmerah navadno odziv mednarodne skupnosti, običajno pod taktirko vodilnih in vplivnih držav. Evropa se bo z migrantsko in begunsko krizo spopadala, dokler bo življenje na Bližnjem vzhodu in v podsaharski Afriki neznosno in nevarno. Dokler bo politično-gospodarska prioriteta določenih držav pred človeškimi življenji, bodo ljudje bežali.
Slovenija je premajhna, premalo pomembna, da bi lahko imela kakršenkoli vpliv. Odigrati pa mora precej težko in pomembno vlogo. Nadzorovati meje, naj se sliši še tako ostro, ampak to je temelj suverenosti države, po drugi strani pa mora Slovenija z največjo mero človečnosti in humanitarnosti poskrbeti za migrante in begunce.
Migrantska kriza je pokazala še, kako hitro človek lahko obrne ploščo, ko se znajde v položaju, ki ga prej le od daleč opazuje. Ko so se ob Kolpi pojavili vojaki in začeli postavljati ograjo, ga skoraj ni bilo heroja, ki bi to javno podpiral. Takrat tam namreč niso imeli opravka s tujci, ki nelegalno prestopajo državno mejo. Zdaj mnogi domačini že razmišljajo drugače. Ne le da ograje in žice podpirajo, celo več bi jih postavili.
Migrantska pot se je pred meseci začela spreminjati, tudi zaradi ostrih ukrepov Madžarske in tamkajšnjega ravnanja z migranti. Zdaj se je balkanska pot preusmerila skozi Bosno do Slovenije, najbolj izpostavljena je zelena meja Bele krajine in ilirskobistriškega območja. Izziv naše države ni le, kako zajeziti nezakonite prehode državne meje, ampak tudi, kako stopiti na prste tistim, ki mastno služijo na račun tuje nesreče. Ti nesrečnikom večkrat prekinejo sanje, še preden pridejo do ciljne države.
Ker ob izbruhu migrantske krize ni bilo ne enotnosti ne pravega odgovora velike evropske družine, kako se (humanitarno) odzvati na nastalo situacijo, so posledice še danes. In bodo gotovo še dolgo. Sledil je padec »schengna« in ponovna mejna kontrola nekaterih držav, kot v časih velikih napetosti so se na mejo vrnile rezilne žice in ograje. Vse tako imenovane tehnične ovire pa bodo preventivno ostale še dolgo. Tudi zaradi nepredvidenih razmer, predvsem na Bližnjem vzhodu. S ponovnim mejnim nadzorom in fizičnimi ovirami med državami Evropske unije je padla tudi ena večjih vrednot evropske skupnosti.
»Od dobrega gotovo ne bežijo,« je v pogovoru za Delo dejala ena od prebivalk Bele krajine, ki v zadnjem času redno videva premočene migrante, ki bredejo čez reko Kolpo. Brez dvoma se ne podajo iz veselja na stotine kilometrov dolgo negotovo pot, zavedajoč se tudi, da so kaj hitro lahko žrtve brezčutnih kriminalnih združb.
Brezčuten, medel, celo hinavski pa je v takih razmerah navadno odziv mednarodne skupnosti, običajno pod taktirko vodilnih in vplivnih držav. Evropa se bo z migrantsko in begunsko krizo spopadala, dokler bo življenje na Bližnjem vzhodu in v podsaharski Afriki neznosno in nevarno. Dokler bo politično-gospodarska prioriteta določenih držav pred človeškimi življenji, bodo ljudje bežali.
Slovenija je premajhna, premalo pomembna, da bi lahko imela kakršenkoli vpliv. Odigrati pa mora precej težko in pomembno vlogo. Nadzorovati meje, naj se sliši še tako ostro, ampak to je temelj suverenosti države, po drugi strani pa mora Slovenija z največjo mero človečnosti in humanitarnosti poskrbeti za migrante in begunce.
Migrantska kriza je pokazala še, kako hitro človek lahko obrne ploščo, ko se znajde v položaju, ki ga prej le od daleč opazuje. Ko so se ob Kolpi pojavili vojaki in začeli postavljati ograjo, ga skoraj ni bilo heroja, ki bi to javno podpiral. Takrat tam namreč niso imeli opravka s tujci, ki nelegalno prestopajo državno mejo. Zdaj mnogi domačini že razmišljajo drugače. Ne le da ograje in žice podpirajo, celo več bi jih postavili.
Migrantska pot se je pred meseci začela spreminjati, tudi zaradi ostrih ukrepov Madžarske in tamkajšnjega ravnanja z migranti. Zdaj se je balkanska pot preusmerila skozi Bosno do Slovenije, najbolj izpostavljena je zelena meja Bele krajine in ilirskobistriškega območja. Izziv naše države ni le, kako zajeziti nezakonite prehode državne meje, ampak tudi, kako stopiti na prste tistim, ki mastno služijo na račun tuje nesreče. Ti nesrečnikom večkrat prekinejo sanje, še preden pridejo do ciljne države.
