Od ljubezni do sovraštva

Pred desetimi leti je bil Ivo Sanader prvi hrvaški premier, ki je obiskal Beograd (takrat je to bila še državna skupnost SČG, Srbija in Črna gora) po nekajletni balkanski moriji, ki je zaznamovala odnose na teh prostorih. Takrat sta obe strani sporočili, da je bil namen Sanaderjevega obiska Beograda, »da Hrvaška in SČG postaneta normalni, evropski sosedi, kar je pomembno za stabilnost Balkana in širše«.

Danes je bilo še eno srečanje. V Zagreb je prišel srbski šef diplomacije Ivica Dačić in se sestal s predstavniki hrvaške piramide oblasti, glavno sporočilo srečanja z lahkoto lahko strnemo v napoved, da »Hrvaška in Srbija hočeta postati evropski sosedi in da želita reševati sporna vprašanja s politiko čistih računov«.

Skoraj enaka retorika in leta izgubljenega časa? Hrvaška je že skoraj dve leti članica EU. Srbija je na poti, da to postane. Pred desetimi leti so iz birokratskih uradov sporočili, da so normalni odnosi med sosedama pomembni za stabilnost Balkana in širše. Danes s hrvaškega zunanjega ministrstva sporočajo, da se pomembnost Hrvaške v EU z vstopom Srbije ne bi zmanjšala, temveč je to celo njen varnostni interes. Hrvaška in Srbija bosta še kar nekaj časa živeli v nedorečenosti njunega odnosa, pa naj iz enega ali drugega tabora sporočajo, kako so njuni odnosi dobri in korektni.

Navsezadnje sta obe strani ugotovili, da obstajajo trije sklopi, tri košare nedorečenih tem – dvostranski odnosi s poudarkom na gospodarskem sodelovanju, reševanje sporov iz vojne ter prihodnost držav in regije v Evropski uniji. Srbski šef diplomacije pa je k vsemu dodal, da odnosi med državama »nihajo med ljubeznijo in sovraštvom«.

Afere iz Vukovarja in tamkajšnje razbijanje dvojezičnih tabel pa Glina, ki ima za hrvaške Srbe tako travmatičen pomen kot Lidice za Čehe ali Orandour za Francoze … Med 29. in 30. julijem ter 4. in 5. avgustom 1941 so namreč ustaške milice v srbski pravoslavni cerkvi v Glini, v kateri so pod pretvezo »prekrstitve« v katoliško vero zbrale srbske moške in mladeniče, izvedle pravi pokol. Po arhivskih podatkih naj bi bilo v pokolu ubitih 1764 Srbov. Trupla so ustaši nato pokopali v množičnem grobišču, srbsko pravoslavno cerkev pa razstrelili. Ni še tako davno, ko je tamkajšnja mestna oblast odločila, da v mestnih dokumentih in slovesnostih ne bo priznavala žrtev ustaškega režima nad Srbi. Odškodnine za podrte in razstreljene objekte Srbov, živečih na Hrvaškem, so še eno nedorečeno vprašanje iz, kot sta ugotovila gostiteljica Pusićeva in kolega Dačić, košare nerešenih vprašanj …

Čez deset let bi se utegnilo zgoditi, da se bodo hrvaški in srbski politiki spet srečali (najbrž še nekajkrat vmes). Veliko ljudi pa je že zdaj strah, da bi utegnilo sporočilo iz birokratskih taborov biti takrat spet zelo podobno: kako morata Hrvaška in Srbija spet postati normalni, evropski sosedi, s politiko čistih računov in odnosi, ki ne bodo nihali med ljubeznijo in sovraštvom.