Od politične internacionalizacije do reševanja lastne kože

Proti velikim zunanjim nasprotnikom ni mogoče zmagati, vsaj z ideali o miru ne, proti svojim ljudem še manj. Zato se Katalonec Carles Puigdemont zdaj morda ne le boleče opoteka, ampak je najbrž že tragično padel. In z njim (tokratne) sanje o katalonski republiki.

V torek je predsednik parlamenta v Barceloni Roger Torrent, ki prihaja iz Republikanske levice Katalonije, tik pred zdajci in resda le za nedoločen čas preložil razpravo in Puigdemontovo imenovanje za predsednika vlade; saj da se ni mogoče postaviti proti odločitvi španskega ustavnega sodišča. Toda žalostna resigniranost je ušla Puigdemontu, ki je – kakor je novinar Telecinca pošpegal na telefonski zaslon Tonija Comína, prav tako v Belgijo prebeglega nekdanjega ministra – v trenutku pobitosti odposlal patetično zasebno sporočilo: »Vsega je konec ... Moncloa zmaguje s svojim načrtom ... Žrtvovali so nas naši, mene zagotovo ... Ne vem, koliko časa bom še živel [upam, da dolgo], toda življenje bom namenil temu, da bom poskušal urediti vse, kar se je dogajalo v zadnjih dveh letih, in da bom zaščitil svoj ugled. Povzročili so mi veliko bolečine, a vse blatenje, govorice in laži sem prenašal za skupni cilj.«

Čeprav je dan pozneje spet v junaškem tonu čivknil, kako se boj »nadaljuje«, je, gledano zgodovinsko, razumeti, da gredo na vsake toliko vznikle katalonske osamosvojitvene težnje spet zatrte k političnemu koncu. Z mnogimi intimno tragičnimi zgodbami.

Naj (tudi tuji) goreči idealisti (od daleč) še tako ponavljajo parole o padli španski demokraciji – ki je ni sram zavračati dialoga, vihteti pendrekov in povprek odpirati sodnih procesov proti politikom iz Barcelone –, je za realiste že lep čas očitno, da prav tako padla katalonska independentistična politika nima le zunanjega problema, ampak je njena težava močno notranja. Razklana je politika, na pol razbiti so ljudje.

In vendar je predsednik parlamenta Torrent kljub dogajanju v zadnjih dneh včeraj znova izjavil, kako Puigdemont »je in bo kandidat za predsednika vlade«, kakor je v torek poudaril, da razprave in glasovanja o njem v parlamentu ne bo sklical vse do takrat, ko bo mogoč demokratičen premik naprej ... A kaj se utegne zgoditi, če (in ko) bo špansko ustavno sodišče kmalu presodilo, da ni sporno le predsedovanje od daleč, ampak je nezakonita Puigdemontova kandidatura na splošno? Sploh ker slišimo, da independentistične stranke, ideološko postavljene od desne do leve in skrajno leve, vse manj ubrano trobijo v isti rog.

Politična internacionalizacija katalonskega vprašanja s prebegom peterice v Bruselj ni obrodila sadov. Uradni svet je gluh in slep, pa naj Puigdemont še tako čivka in nastopa v izbranih tujih medijih. Kdo bi vedel, morda pa njegov glas ne bi bil le glas vpijočega v puščavi, če bi se, kot levičarski kolega Oriol Junqueras, javljal izza zapahov v Madridu ali če bi se, kot že kdo pred njim v katalonski zgodovini, oglašal iz Francije ... Morda preostane le še internacionalizacija španskega pravosodja in sodnih procesov, ki bremenijo odstavljene independentistične voditelje – torej reševanje lastne kože.