Od tod do večnosti

Če ob včerajšnjem dnevu pravosodja zapišemo, da v njem prihodnje leto ne bo nič več tako, kot je bilo, seveda pretiravamo. Lahko pa bo marsikaj drugače. Zato ker so pred pravosodjem in politiko pomembne kadrovske in vsebinske odločitve. Prve se dogajajo po naravi stvari, saj dosedanjim prvim ljudem pravosodnih institucij potekajo mandati. Za druge, torej predvidene vsebinske oziroma zakonodajne posege, je poskrbel pravosodni minister.

Za zdaj kaže, da se lahko (vsaj) iskanje prvega človeka najvišjega rednega sodišča v državi pomembno zaplete in zavleče. Dosedanji postopki so pustili posledice, ki se očitno kažejo na način, ki bi ga lahko strnili takole: naj politika pove, koga želi na mestu predsednika vrhovnega sodišča, in naj nas (vrhovnih sodnikov) ne sprašuje za mnenje. Toda pri tako pomembnih kadrovskih odločitvah takšne poenostavitve niso primerne. Vsak od tistih, ki je vpet v kadrovsko izbiro – in pri predsedniku najvišjega sodišča v državi so to štirje –, ima pravico, da pove, seveda argumentirano, kako se je odločil. Hkrati pa ima neki drug organ pravico, da se z njegovo odločitvijo ne strinja. To postopkom daje demokratično legitimiteto. Drugi kadrovski zalogaj bo iskanje novega generalnega državnega tožilca, saj se bo Zvonku Fišerju maja prihodnje leto iztekel mandat. Ali bo tudi ta postopek obremenjen z zapleti, ki spremljajo izbiro predsednika vrhovnega sodišča, še ne vemo.

Nikakor ni vseeno, kdo predstavlja najvišje pravosodne institucije v državi. Ne gre samo za simbolno sporočilo, ali imajo te kot tretja veja oblasti v razmerju do politične oblasti svoje legitimne predstavnike ali jih nimajo. Ni vseeno predvsem zato, ker so lahko kot prvi sogovorniki drugih dveh oblasti tudi njeni prvi nasprotniki, če presodijo, da se konceptualno ne strinjajo z rešitvami, ki jih pripravljata izvršna in zakonodajna oblast.

In te so na pohodu. Kakšna bo usoda petih reformnih zakonov, ki jih je julija napovedal minister in bistveno posegajo v nekatere ključne institute, bomo najverjetneje izvedeli do konca leta. Pri nekaterih so odpori ne samo gradnikov pravosodja, ampak tudi interesnih skupin do zamisli Klemenčičeve ekipe, kako hitreje do pravice, res veliki. Niti na soglasje politike – niti svojih koalicijskih partnerjev – minister (še) ne more staviti.

In ko povežemo kadrovske in reformne zakonske načrte še s prihodnjimi projekti, pri čemer bosta dva – reorganizacija mreže sodišč in uvedba prvostopenjskih sodnikov – hud zalogaj, potem je toliko bolj jasno, zakaj si pravosodje ne more privoščiti lagodnosti vedejevstva. Tako kot je povsem nedoumljivo, da bi imeli »začasna« predsednika vlade in/ali državnega zbora, bi moralo biti povsem nedoumljivo, da bi na dolgi rok imeli začasnega predsednika najvišjega sodišča v državi ali, če bi se to zgodilo, začasnega prvega človeka vrhovnega tožilstva. Dovolj je, da avtoriteto pravosodju z (osebnimi) diskvalifikacijami odreka del politike, sami si z nespametnimi potezami tega ne bi smeli privoščiti.