Odgovornost predsednika

Moč predsednika Republike Slovenije izhaja iz dejstva, da je izvoljen neposredno, kar mu po ustavi ne daje veliko institucionalne moči, ima pa zato lahko toliko več politične. Ta sloni na moralni drži, etičnosti ravnanj in osebni poštenosti, ki vzbuja pravičnost. To so lastnosti, ki jih bodo morali izpolnjevati tudi novi člani senata komisije za preprečevanje korupcije (KPK) – izbira pa jih predsednik republike po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Pri tem je zanimivo, da je bil zakon, ki je kljub vsem pomanjkljivostim, na katere je opozoril senat KPK v odstopu, sprejet ravno v obdobju, ko je bil zdajšnji predsednik republike Borut Pahor še predsednik vlade. Resnici na ljubo je zakon sicer nastal pod okriljem ministrice iz vrst stranke Zares, ki ji ga je z velikimi mukami uspelo spraviti tudi skozi takratno koalicijo in državni zbor. Po posrečeni sestavi prvega senata KPK, ki ga je izbral še Danilo Türk, upajmo, da bo imel srečno roko pri naslednikih Gorana Klemenčiča, Roka Praprotnika in Liljane Selinšek tudi Borut Pahor.

Predsednik republike bo potreboval ne le srečo, ampak tudi veliko mero preudarnosti, ker ni nikakršnih zagotovil, da se bodo na natečaj prijavili resnično pravi ljudje, ki so pripravljeni prenašati politične pritiske in medijsko blatenje, čemur je izpostavljen aktualni senat KPK. Ali, kot je v javnem pozivu zapisal Pahor, naj se javijo pogumne osebnosti brez bremen, »ki tudi v zahtevnih okoliščinah gredo čez težke ovire in so sposobne prenašati vse vrste pritiskov in ki v svojih presojah in ravnanjih uporabljajo enaka merila za vse«.

Borut Pahor je nase prevzel tudi pomembno nalogo, da bo o nujnosti sprejetja 15 ukrepov, ki bi jih morala država nujno implementirati za zatrtje sistemske korupcije, ki razjeda slovensko družbo od lokalne ravni do najvišjih pozicij v javnem sektorju in gospodarstvu, prepričal tudi vlado in državni zbor. In to bo, kot se zdi, kljub deklerativni podpori večine političnih strank, še težja naloga kot imenovanje senata KPK.

Zdi se, da je predsednik republike dojel vso razsežnost nezadovoljstva javnosti zaradi korupcije in da bi lahko bil to moment, če se politika ne bi aktivno odzivala, ki bo znova pognal množice nezadovoljnih ljudi na ulice. Prišli smo do tiste točke, ko so potrebna dejanja in ne več le besedičenje. Med napovedmi in konkretnimi dejanji pa v slovenski politiki obstaja elementarni konflikt. Eden takšnih je bolj kot ne spregledana udeležba predsednika republike na strankarskem glasbenem festivalu, ki so mu ton dajali obsojenci v korupcijski aferi Patria. Četudi so obsojeni »zgolj« na prvi stopnji in sodbe še niso pravnomočne, predsednikovo dejanje ni bilo najboljše sporočilo. Slovenska politika ima sploh težave s postavljanjem meja, ko je treba zahtevati ničelno toleranco do korupcije. Za začetek bi jo lahko uveljavili pri prvostopenjskih obsodbah.

Ker predsednik republike nima veliko moči, njegova ravnanja in odločitve toliko bolj štejejo, zato ponovimo – pri izboru senata KPK mu želimo ne le sreče, ampak tudi dobre odločitve. Da se snežna kepa, ki se je sprožila na področju pregona korupcije, ne bi razbila na politično kalkulantskih čereh.