Tiskane izdaje
Ljubljana bo očitno še vrsto let imela eno najgrših in najslabše opremljenih avtobusnih postaj tako v Sloveniji kot Evropi. Trigranit namreč še ni oddal vloge za gradbeno dovoljenje za novo avtobusno in železniško postajo ob Vilharjevi cesti v sklopu projekta Emonika, Avtobusna postaja Ljubljana (APL) pa se ne pripravlja niti na postavitev nadstreškov nad peroni.
Medtem ko Trigranit nenavadno potrpežljivo čaka na obljubljenih 31 milijonov evrov državnih gospodarskih spodbud, ki naj bi bile odločilne za začetek 200-, 250- ali 300- milijonskega (številke nenehno spreminjajo) projekta poslovno-trgovskega središča s sodobno avtobusno in železniško postajo, se APL zadnje mesece ukvarja predvsem sama s sabo. Jeseni je namreč na vrhovnem sodišču izgubila sodni spor s SŽ za lastništvo zemljišč ob Trgu OF in Masarykovi cesti, na katerih stoji stara avtobusna postaja. Nekaj manj kot trideset zaposlenih se zdaj boji za svojo usodo, saj so SŽ napovedale, da bodo za uporabo sodno prisojenih zemljišč APL začele zaračunavati mesečno naročnino, hkrati pa vodstvo tega podjetja »silijo« v sodno poravnavo za neplačane najemnine za uporabo teh zemljišč iz preteklih let. Ker je samo glavnica ocenjena na 3,5 milijona evrov, dodati pa je treba še sodne stroške in visoke zamudne obresti, bi dolg lahko celo presegel pet milijonov.
Podjetju APL, ki ima 1,7 milijona evrov letnih prihodkov, dobička pa za vzorec, plačilo dolga ne ustreza, zato ga poskuša sodno precej znižati. Vodstvo (trije največji delničarji imajo skupaj nad 45 odstotkov delnic, sedmerica pa 80) ni navdušeno niti nad predlogom, da bi SŽ v zameno za najemninski dolg postale večinske lastnice APL. Ko bi se zgodil prevzem podjetja, bi namreč izgubili vso moč in vpliv na odločanje.
Ljubljančanom in uporabnikom stare avtobusne postaje, ki je bila zgrajena davnega leta 1961, razširjena 1974., nato pa je doživela le še mini preureditev postajne stavbe med peroni, opisano »načrtovanje« nove postaje preseda že vrsto let. Prav tako izgovori, zakaj kljub jasnim pravilom in več inšpekcijskim odločbam nad peroni še ni zakonsko obveznih nadstreškov in posodobitve postaje po načrtih iz leta 2004, ki bi stala milijon evrov.
Morda bi bilo najbolje, da bi inšpektor postajo zaradi neustrezne opremljenosti zaprl, četudi tega zaradi njenega javnega pomena doslej ni upal storiti. Tako bi APL ali SŽ (nove lastnice zemljišč avtobusne postaje) prisilil k spoštovanju pravilnika o opremljenosti avtobusnih postaj, SŽ pa, da se kot soinvestitor Emonike končno odločijo, ali bodo projekt s Trigranitom nadaljevale ali pa se mu dokončno odpovedale in raje preuredile staro avtobusno postajo. Nenehnih obljub in izgovorov imajo vsi že vrh glave.
