Tiskane izdaje
Oprostite pisavi, že dolgo nisem pisal pravih pisem. Z ženo sva v zelo nemogočem položaju, res ne veva, kaj narediti. V želji, da me boste bolje razumeli, moram poseči malo nazaj. Rodil sem se na manjši kmetiji, imam še sestro. Ves čas se je govorilo, da bom kmetijo prevzel jaz. Potem pa sem spoznal sedanjo ženo, ki mojim staršem ni bila všeč. Nagajali so ji, če so ji le mogli. Vseeno sva se poročila, in ko sem prosil, ali mi lahko prepišeta parcelo, da si narediva hišo, sta imela tisoč izgovorov. Nekaj časa sva se še stiskala v moji sobici, mama nama je nagajala tudi tako, da je zaklepala kuhinjo, zapirali so nama vodo, ko sva se šla tuširat, in podobno. Dobesedno nagnali pa so naju, ko se je rodila hči, ki mi kot dojenček res ni bila nič podobna. V bližnjem kraju smo si potem uredili dom, zgradili hišo in še vedno živimo srečno. Problem pa je nastal, ko se je sestra, ki je od staršev dobila vse, ločila, prodala je tudi hišo, ki so ji jo zgradili starši, ter se odselila k drugemu partnerju. Ker se za ostarele starše niti malo ne zmeni, so začeli pritiskati name, naj se preselim domov in jim pomagam. Da je to moja dolžnost. Po eni strani se tega bojim in nočem, po drugi strani pa me je sram pred ljudmi, ki bi me opravljali. Jože
***
Dragi Jože, res ste se znašli v nezavidljivi situaciji, vaše pismo, ki je bilo dolgo in me je pretreslo, je pripovedovalo zgodbo o človeku, ki ima za vsakega veliko srce. Prepričana sem, da vas je zelo lepo imeti za partnerja, očeta, soseda, sodelavca. Takih, kot ste vi, je, žal, premalo. Z odgovorom sem kar nekaj časa odlašala, ker sem se tudi sama spraševala, kaj bi naredila na vašem mestu. Nehote sem se spomnila na neko žensko, ki je, maltretirana in pretepena, pristala v varni hiši. Ko sva se čez nekaj časa vnovič slišali, mi je vdano povedala, da se je vrnila k partnerju, ki je bil vir njenega gorja. Vsa zgrožena sem jo pobarala, zakaj, a mi je mirno odgovorila, da zato, ker, revež, ni imel nikogar, ki bi mu kuhal in tudi sicer skrbel zanj. Enako, kot sem takrat povedala njej, sporočam tudi vam: veste, dragi Jože, naše srce mora imeti tudi kakšna vrata, ki smo jih, žal, kdaj pa kdaj primorani odločno zapreti. Ker preprosto ne gre drugače. Živeti svetopisemsko v slogu, če me udarijo po desnem licu, je prav, da nastavim še levo, ni zmeraj dobro. Zdravo in koristno še toliko manj. Vzgojeni smo tako, da so naši starši »sveti«, ne glede na to, da se oni do otrok včasih obnašajo zelo neodgovorno in krivično. Berem o vseh ponižanjih, ki ste jih v zadnjih tridesetih letih doživljali! Na »koristne in delovno obarvane« obiske so vas povabili le tedaj, ko je šla sestra na dopust. Zaradi vaše žene, ki je niso marali, so vas ignorirali ob družinskih praznovanjih. O vaši prvi hčerki so govorili, da je gotovo ciganskega rodu, ker ima temnejšo polt, k sebi pa so, zanimivo, vabili vašega sina, ker je bil podoben svojemu dedu. Kljub temu da ste pomagali pri pospravljanju ozimnice, ste jo zase morali kupovati sami, ker ne gre, da bi »vaša žena žrla prigarane žulje«. K vam niso prihajali, razen takrat, ko so vas hoteli izkoristiti za take ali drugačne usluge. Vse življenje ste pogrešali njihovo toplino, lepo besedo, ljubezen, nikoli niste dobili niti najmanjše pohvale za vse, kar ste v življenju naredili, ne nazadnje ni manjkalo ne osebnih ne poslovnih uspehov. Rekli so vam celo, da se ne postavljajte z njimi, da ne boste prizadeli sestre. Zmeraj ste jih ubogali, zmeraj ste bili domačim na voljo, sestri ste celo pomagali pri zidavi hiše, čeprav so se vas takrat, ko ste gradili svojo, na daleč izogibali.
Razumem ta »krščanski duh«, ki od vas nekako pričakuje, da morate staršem nenehno dajati, ne glede na to, kaj in koliko ste od njih prejeli. A ne pozabite: vsaka stvar ima meje, čez katere ne moremo in ne smemo. Starši se morajo ali moramo zavedati, da se ljubezen deli med vse otroke enako. Sploh ni pomembno, ali sta nam snaha ali zet všeč ali ne!
Lepo, da je vaša žena, ki je že upokojena, pripravljena priskočiti na pomoč. Zakaj, za vraga, vaši starši po toliko letih nočejo pozabiti na zamere? Pogovorite se z njimi še enkrat, povejte jim, da so časi pretežki, da bi pustili službo zaradi njih. Bolje rečeno: zaradi nelogičnih kapric in za lase privlečenega sovraštva do snahe.
Če sem lahko iskrena, res vas ne razumem, zakaj si ne upate reči bobu bob. Z ženo sta si uredila srečno in zadovoljno življenje, lepo se razumeta, v družini ste stkali povsem drugačne odnose, kot ste jih bili deležni sami. In zdaj bi bili pripravljeni vse to razdejati zgolj in samo zato, da ustrežete staršem, ki so vas doslej zmeraj zapostavljali in celo prezrli v oporoki?
Navsezadnje jim sploh ne gre slabo. Če bodo še naprej vihali nos nad vašo ženo, naj prodajo eno od parcel, izkupiček bo več kot zadoščal za različna udobja, ki bi si jih lahko privoščili. Kot dober sin prihajajte na obiske, kdaj jih zapeljite na izlet, k zdravniku, prinesite jim kakšno skuhano ali spečeno dobroto, nikar pa naj vam ne pade na pamet, da bi se k njim preselili. Tisti trenutek, ko boste to storili, bo vaša lastna družina začela razpadati, starši vas bodo še trdneje ovijali okoli prsta, bojim pa se, da vas bodo tisti trenutek, ko se bo na pragu spet prikazala vaša sestra, zavrgli in postavili pred vrata. Njihova »ljubezen« mi je tudi kot mami, tašči in babici popolnoma nerazumljiva, saj se zavedam, da je treba ljubezen v družini nenehno negovati, zalivati, graditi in jo deliti drugače, kot so to počeli vaši starši.
Brez barantanja.
