Odprto-zaprta vrata

Ameriški kolonisti so se tisti hip, ko so opravili s prvotnimi ljudstvi Severne Amerike, začeli pritoževati nad valovi novih priseljencev. »Razcapani siromaki so odvratni za naše navade in okuse,« so svarili pred Irci, ki so menda prinašali bolezni, prostaštvo, pomanjkanje in kriminalna nagnjenja. Potem so prišli Nemci, Slovani, »rumena nevarnost«, vloga grožnje kot uši preskakuje z ene skupine na drugo. Zdaj gosti pri špansko govorečih prebivalcih, ki svoje sanje iščejo v ZDA.

Razprava o ameriški politiki do priseljevanja je neskončen proces, s katerim so se ukvarjali številni predsedniki. In tudi republikanski so tako kot Barack Obama prejšnji teden posegali z ukazi izvršne oblasti. Ikona desnice Ronald Reagan je leta 1986 podpisal zakon o amnestiji za tri milijone priseljencev, ki jim ni dovolil le začasnega bivanja v ZDA, temveč jim je odprl pot do državljanstva. Nato ga je naslednje leto na lastno pest razširil za 100.000 ljudi.

George Bush starejši je leta 1990 bivanje v državi omogočil poldrugemu milijonu žena in otrok priseljencev, ki so čakali na dovoljenja za stalno bivanje. Kar je bilo takrat okoli 40 odstotkov nedokumentiranih priseljencev. Obama je v petek možnost začasnega bivanja in dela ponudil 45 odstotkom od dobrih enajstih milijonov ljudi brez urejenega statusa. Ljudi, ki so samo v zadnjih desetih letih ameriško pokojninsko blagajno napolnili s sto milijardami dolarjev, čeprav nimajo pravice do državnih pokojnin.

Del desnice se strinja, da je treba reformirati priseljevanje v državo, na to jih nenehno opozarjajo tudi gospodarstveniki. Senatorji obeh strank so pred poldrugim letom s precej soglasja že sprejeli spremembe. Toda ob izkrivljenem sistemu, kjer lahko manjšinsko konservativno krilo republikancev drži v šahu celotno stranko, ter ob zastrupljenem ozračju v Washingtonu, ki onemogoča delovanje prek meja strank, je pobuda v spodnjem domu počasi shirala.

Obama trdi, da ob ohromelem kongresu ni imel druge izbire. Pomisleke vzbuja obseg predsedniškega ukaza, še lani je sam trdil, kako bi bila razširitve amnestije »ignoriranje zakona na način, ki bi ga pravno le stežka ubranili«. Bela hiša je zdaj našla pravno utemeljitev, o njej bo brez dvoma odločal sodni sistem. Tudi če bo ukaz prestal sodno presojo, nekateri pravniki opozarjajo, da je predsednik izvotlil zakon in postavil zgled, ki ga bo prihodnji republikanski predsednik morda izrabil za napad na demokratom ljubo zakonodajo. Recimo državno pomoč revnim.

Izrabljanje enega od prvinskih človeških občutij, strahu pred neznanimi prišleki, ni tuje slovenskim politikom. Država, kjer sta desnica in levica z roko v roki izbrisala tujce, jim pobrali prihranke v Ljubljanski banki, nekdanji poslanec v parlamentu obljubljal veselice z mitraljezi, v največji opozicijski stranki pa novinarje s tujimi koreninami zmerjajo za opankarje, ni zgled strpnosti in odprtosti. Po besedah nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira o skupnosti veliko pove, ali ljudje poskušajo priti vanjo ali oditi iz nje.