Tiskane izdaje
Od izbruha finančne krize v ZDA je minilo pet let, stara celina je že več kot tri leta v brezpotjih dolžniške krize. Kako bomo zvedeli, da gre na bolje in da je konec krize vsaj na obzorju? Predsednik ECB Mario Draghi je marca lani na veliko naznanil, da je »najhuje za nami«. Le nekaj mesecev pozneje je ob novem zaostrovanju krize moral poseči po najmočnejšem orožju – obljubi, da je Frankfurt pripravljen neomejeno kupovati obveznice kriznih držav.
Odtlej je v območju evra – v primerjavi s prejšnjimi obdobji – vsaj za silo mirno. Irska naj bi se že letos vrnila na finančne trge, na Iberskem polotoku ni nobene nove drame, komisar Olli Rehn je konec tedna z navdušenjem govoril o vrnitvi zaupanja v Grčijo. Navidezni mir v bitki s krizo občasno skazijo kakšni zapleti. Na Cipru, denimo, je trojka vsaj nekoliko izpraznila račune premožnih varčevalcev. Govorjenje o Sloveniji je strokovnjak z inštituta Bruegel Zsolt Darvas postavil v kontekst nove modne muhe: iskanja naslednjega kandidata za pomoč.
Tudi pogled na katerega od borznih indeksov bi bil lahko za koga znamenje, da prihajajo boljši časi. Ne samo Dow Jones na Wall Streetu, tudi frankfurtski Dax po vrednosti dosega zgodovinske rekorde. Svet je preplavljen s poceni denarjem in naložbe v delnice so postale privlačne. Težava je, da denarja, s katerim ECB oskrbuje banke po le še polodstotni meri, ne dobijo tisti, ki jim je namenjen – podjetja. Območje evra tone v recesiji, brezposelnost je najvišja po uvedbi skupne valute, denarna unija se notranje politično razkraja.
Politika bi najraje vse skupaj kar uspavala. Si Angela Merkel želi mir pred jesenskimi volitvami? Bruseljski dopisnik FT se je pred tednom dni pritoževal, da njegovih urednikov ne zanimajo ne najbolj dramatične teme z zasedanja evrske skupine. Voditelji 27 članic se bodo v sredo popoldne le za nekaj ur zbrali na vrhu EU v Bruslju. Izredne razmere na nočnih vrhih očitno niso več v modi. Že vnaprej je jasno, se bodo lotili le bolj ali manj načelnih razprav o preprečevanju davčnih utaj in da bo sistem, ki ima več lukenj kot švicarski sir, še nekaj časa živ.
Glede na razmere se bodo sicer morali zavzeli za »več rasti in več delovnih mest«, a stvari bodo še prepuščene svojemu toku. Vsaka država bo predvsem morala svojo hišo urejati sama. Pravzaprav je nemški finančni minister Wolfgang Schäuble evropski komisiji brez dlake na jeziku navrgel, da zavlačuje s pomočjo v bitki z brezposelnostjo mladih. Da Bruselj ne bi imel podobe biča, s katerim evrokracija žene države k zategovanju pasu za vsako ceno, je začel brez velikih zadržkov dajati kriznim državam več časa za urejanje javnih financ.
Četudi so nova strožja pravila šele začela zares veljati, njihovo nespoštovanje že postaja redna praksa. Bruseljska komisija pa je spet dobila veselje za ukvarjanje s temami, kakšne so steklenice za oljčno olje za enkratno rabo. Tako naj bi preprečili, da bi v restavracijah na svojo roko polnili prazne steklenice in gostom onemogočali seznanjenost z njihovo vsebino ... Skratka, začetek krize je lahko odrediti, saj ga zaznamuje kakšen simbolni veliki pok. Konec bo bolj neoprijemljiv in odvisen od perspektive.
