Omamne napovedi

Leta 2012, na marčeve ide, so se v obljubi gospodarskega zatona »cezarijanskih« razsežnosti začeli nad Slovenijo zgrinjati vse temnejši oblaki. Umar je napovedal novo recesijo, država je začela drseti proti robu prepada. Pet let pozneje, ob napovedih najvišje rasti v desetletju, nebo ne bi moglo biti jasnejše. Na videz povsem različni gospodarski situaciji imata skupni imenovalec – vlado oziroma politiko, ki je v pehanju za volilnimi glasovi povsem nepripravljena na izvedbo prepotrebnih reform.

Ključno sporočilo tiskovne konference Umarja tako ne bi smela biti nova napoved izboljšanja slovenske gospodarske slike, ampak svarilo, da je treba reforme uresničevati v dobrih časih, ko gospodarstvo raste in je v proračunu še nekaj prostora. A te lekcije, ki jo ne nazadnje uči zadnja kriza, si politiki niso vzeli k srcu. Razum jim meglijo volitve v prihodnjem letu in izredno dobri gospodarski rezultati, za katere si verjetno domišljajo, da so plod njihovega dela.

Zaslepljeni z dobrimi časi so tudi nekateri sindikalisti, ki pod pretvezo borbe za pravice delavcev izrabljajo dobre gospodarske kazalnike za uresničevanje političnih interesov. Zvišanje plač je še en tak populistični ukrep, ki ga delavcem seveda privoščimo, vendar hkrati ne smemo zamižati pred dejstvom, da je produktivnost dela v Sloveniji približno petino nižja od evropskega povprečja. Strukturne reforme so torej nujne, ne samo za stabilnost javnih financ, ampak tudi za spodbujanje rasti. Naš potencialni BDP Slovenijo spreminja v Francko, ki zaman lovi evropski voz gospodarske povprečnosti – kaj šele odločnosti.

»Politična nestabilnost ni več dejavnik, ki bi negativno vplival na gospodarsko rast,« je včeraj dejal direktor Umarja Boštjan Vasle. A reformna neaktivnost politikov, zaradi katere smo bili med krizo skoraj potisnjeni v objem trojk, je nekaj popolnoma drugega. Ne pozabimo, nove krize prihajajo.