Opij in dejanja

Športna čustva bodo čez teden dni gotovo del košarkarskega dogajanja na zagrebškem parketu. Poseben opij bo za nekaj časa postal hrana tudi tistih, ki se hranijo s sporazumi in nesporazumi med dvema sosedama – Slovenijo in Hrvaško. Med tistimi, ki bodo na tribunah zagrebške Arene spodbujali ene ali druge košarkarje, bodo tudi številni, ki se, pač neodvisno od tega, kako si črto v Piranskem zalivu predstavljata pravo in politika, družijo, sodelujejo in od tega tudi živijo.

Na hrvaškem trgu redno posluje približno 700 slovenskih podjetij, medtem ko nanj izvaža več kot 2700 podjetij. Znano je, da se večina slovenskih podjetij za svojo prvo mednarodno poslovanje odloči prav na hrvaškem trgu. Hrvaška po izvozu blaga v Slovenijo z desetodstotnim deležem zaseda četrto, po izvozu blaga iz Slovenije s 7,4-odstotnim deležem pa tretje mesto. Blagovna menjava med sosedama se je po predlanskem vstopu Hrvaške v EU povečala za 11 odstotkov. Podatki torej, ki še zdaleč niso nepomembni.

Nič manj ni nepomembno, da ljudje, ki živijo na tej ali oni strani schengenske slovensko-hrvaške meje, meddržavne odnose razumejo drugače kot politiki v prestolnicah. Ljudje so odvisni drug od drugega, si pomagajo, se ženijo in možijo na oba bregova mejnih rek. Kakšen prepir ali zaplet je bolj izjema, odnosi so večinoma dobri ali celo izvrstni.

Podatki o gospodarskem sodelovanju med Slovenijo in Hrvaško povedo veliko, je pa tudi res, da prepiri, na čelu z mejnim, ne prispevajo nič dobrega k privabljanju tujih investicij. Ko bo po štirih četrtinah konec športne tekme, bodo čustva, enih ali drugih, nahranjena. Kako iskren bo stisk rok med zmagovalci in poraženci po srečanju, bo – tako kot je to tudi na drugih medsosedskih področjih – pač odvisno od vsakega igralca posebej.