Ošpice med nami

»Dobila bom ošpice, če takoj ne utišaš radia!« Ali: »Vsak drugi v naši družbi ima ošpice.« In: »Država otroških bolezni še ni prebolela.« Kdo ne pozna teh ekspresivnih izrazov, ki dokazujejo, kako močna je morala biti nevarnost ošpic, da so se pretihotapile v jezik tudi z drugimi pomeni, ki pa so vedno ponazarjali nekaj slabega.

O ošpicah so prvič poročali v 7. stoletju pred našim štetjem, zdravniki in laiki pa bijejo boj proti tej in seveda vsem drugim boleznim še danes. Ošpice praviloma niso zelo huda bolezen, toda zapleti so možni in statistično spremljani. Zelo nevarno vnetje možganov dobi eden od 2000, usodno pa se konča življenje enega od 3000 obolelih. Zdravstvena zgodovina je naštela na svetu 200 milijonov smrti v zadnjih 150 letih. Šele cepiva so ošpicam učinkovito stopila na pot.

Včerajšnja novica o 15 obolelih v Sloveniji ne bi bila tako zelo pomembna, če ne bi pretila možnost, da se ošpice razširijo. Mediji v takih trenutkih opravljamo posel nekdanjih glasnikov, ki so, bobnajoč po ulicah mest, opozarjali prebivalce na nevarnosti. Na družbenih omrežjih pa tečejo drugačni procesi. Nasprotniki cepljenja se izbruha bolezni veselijo. V njem vidijo dokaz, da cepljenje ne pomaga.

Razprave o smiselnosti obveznega cepljenja kažejo razpetost med človekovo pravico do zavrnitve posega v lastno telo na eni strani in odgovornostjo, ki jo ima vsakdo do življenja drugih v skupnosti. O svobodi individua, ki je zamejena z družbo.

Ravno o tem govorimo vedno znova. Kako vendar živeti drug z drugim, da ne bomo vsi po vrsti dobili ošpic? Če bi bili dovolj modri, bi odločitev lahko prepustili vsakemu posebej. A kaj, ko modrost v boju z neumnostjo vedno znova izgubi.