Ostudnost zmagoslavja

Včeraj zjutraj se je v bližini porušene velike mošeje Al Nuri v starem mestnem jedru Mosula skupina civilistov prebijala izpod ruševin. Med njimi sta bili samomorilski napadalki, ki sta stopili nekaj korakov naprej, proti iraški vojaški patrulji, in se razstrelili. Ubit je bil en vojak, številni so bili ranjeni. Medtem so na približno kvadratni kilometer velikem območju nedaleč stran potekali siloviti spopadi med iraškimi silami in nekaj desetimi pripadniki samooklicane Islamske države, ki jim je uspelo preživeti osemmesečno ofenzivo – bitka za Mosul še ni povsem končana, drugo največje iraško mesto je minirano, prepredeno s podzemni rovi in – še vedno – polno ostrostrelcev.

Toda kljub številnim nevarnostim, ki v uničenem mestu – Mosul zadnjih štirinajst let ne pozna ničesar drugega razen vojne – prežijo tako na travmatizirane civiliste kot na izmučene iraške vojake, so oblasti iz Bagdada v nedeljo popoldne na ulicah zahodnega Mosula vendarle organizirale slavnostno parado ob »osvoboditvi« mesta. K slavju na ulicah je prebivalce Mosula vabil celo predsednik iraške vlade Haider al Abadi, ki pa se parade – lahko bi se sprevrgla v tragedijo – ni udeležil. Udeležili se je niso niti pripadniki elitnih protiterorističnih enot iraške vojske Zlata divizija, ki so med leto in pol trajajočimi obračuni z IS izgubili več kot polovico svojih mož. Po ozkih, ruševin in trupel polnih ulicah starega Mosula so, v nasprotju s predsednikom vlade, ki je napovedal enotedensko praznovanje po vsej državi, preganjali preostale borce skrajne sunitske milice.

Niti odziv civilnega prebivalstva ni bil ravno evforičen. Le kako bi lahko bil. Njihovo trpljenje je bilo zadnjih osem mesecev – na dolga leta »podlage« – neopisljivo. Nikakor ne le zaradi nesporne brutalnosti in strahovlade Islamske države, humanitarne katastrofe, dolgotrajne odrezanosti od sveta, ampak tudi zaradi nepretrgane ujetosti v navzkrižnem ognju, posledic silovitega letalskega bombardiranja (koalicijska uporaba prepovedanega belega fosforja) in topniškega obstreljevanja, strahu pred maščevalnim pohodom šiitskih milic, vsestranske propagande, množičnih aretacij mladih sunitskih moških, zunajsodnih pobojev, popolne negotovosti …

Velika slavja žalijo čustva ljudi, ki jih je, okužene s taboriščnim virusom, po dolgem času osvetlila velikokrat sleparska dnevna svetloba. Ljudi, ki so izgubili vse. Vsa energija iraških oblasti in mednarodnih (ne le) humanitarnih organizacij bi morala biti zdaj usmerjena v pomoč civilnemu prebivalstvu – to je z naskokom najbolj pomembna bitka vojne za Irak in celotno bližnjevzhodno regijo, vojne za prihodnost. Vojne, ki bo trajala še dolga leta, in vojne, ki jo izgubljajo le navadni ljudje.

Zato je slavje vojaških zmag v bitkah, ki se sploh ne bi smele zgoditi, in bitkah, ki se bodo brez najmanjšega dvoma že jutri nadaljevale nekje drugje, ostudno. Ceneni politični marketing iraških oblasti je smrtno nevaren in glasno kliče po novih tragedijah, po novem krogu brezizhodnosti.