Otroci s posebnimi potrebami: Sožitje je način za preživetje

Če sami nismo starši, sorodniki ali prijatelji otrok s posebnimi potrebami, ponavadi ne vemo, s kakšnimi stiskami se ti vsak dan spopadajo. Tudi če njih ali njihove družine spremljamo od blizu, si v resnici težko predstavljamo, kako se, na primer, počuti mati, ki brez mobilnika ne more nikamor, saj ne ve, kdaj jo bodo poklicali iz šole, ker se njen sin z avtizmom po njihovem mnenju neprimerno vede. Ne slutimo, kako naporno si je vsak dan prizadevati, da bi bili otroci čim dlje vključeni v redno šolanje: ker je šolsko znanje pomembno za poznejšo samostojnost; ker tako pridobljene socialne veščine otrokom omogočajo, da vedo, kakšne vzorce vedenja družba pričakuje pri njihovi starosti; in zato ker se pri tem učijo strpnosti, spoštovanja in občutljivosti za drugega človeka.

Za podrobnosti iz njihovega življenja širša javnost izve, ko se zaplete. Otroci z avtizmom, denimo, niso agresivni. Z agresijo se odzovejo, kadar okolica ne razume njihove komunikacije. Toda v šoli bi starši drugih otrok take otroke včasih najraje izločili. »To ni moj problem,« rečejo, »želim, da ima moj otrok najboljše pogoje za šolo in da ga nihče ne moti.« Taki starši se ne zavedajo, da v življenju včasih več velja, če njihovi otroci nekaj časa preživijo s takim otrokom, kot če poznajo zahtevne matematične operacije, ki pridejo prav na izpitu in potem nikoli več.

A takih dilem morda sploh ne bi bilo, če bi znali poskrbeti za ustrezno družbeno razpoloženje. Slovenska družba se vsaj glede na zakonsko ureditev zaveda, da bi morali slehernega otroka s posebnimi potrebami sprejemati takega, kakršen je. Da je to ne nazadnje tudi njegova pravica. »Družbi, ki ne dojema, da je sožitje z drugimi in drugačnimi edini način za njeno preživetje, se slabo piše,« pravi Brigita Urh, svetovalka pri varuhu človekovih pravic. Na razumski ravni to marsikdo tudi sprejema. Zaplete se, ko trči svet otroka s posebnimi potrebami s svetom njegovega otroka. Če bi država znala poskrbeti za še kaj več kot samo za zakon, s katerim se je na videz izkazala kot demokratična in napredna, takih trkov morda sploh ne bi bilo. Otroci s posebnimi potrebami imajo v najboljšem primeru na voljo pet ur dodatne strokovne pomoči na teden; toda mnogi med njimi bi spremljevalca potrebovali ves dan. In ko bi se začelo nakazovati nihanje v njihovem razpoloženju, ki ga je nemogoče vtakniti v prav tisto uro, ki je predvidena za dodatno strokovno pomoč, bi tak spremljevalec lahko pravočasno posegel in preprečil morebitni konflikt.

Bi državo več stalo, če bi tako poskrbela za otroke s posebnimi potrebami? Teh izračunov ni. A če bi pri tem upoštevali, da bi otroci, ki bi jim omogočili ustrezno šolanje in zaposlitev, potem vsaj delno lahko poskrbeli zase, bi morda ugotovili, da bi to bilo morda celo ceneje kot segregacija. A to niti ni najpomembnejše. Pomembno je, da je družbena veriga močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen.