Otroške bolezni

Slovenska zunanja politika še ni pripravila strategije za Balkan. Prvo etapo po osamosvojitvi je zaznamoval beg iz balkanskega kotla za vsako ceno. Če ne bi bilo gospodarstvenikov, ki so utrli pot politiki, bi mlada država zapravila še več priložnosti na nekdanjem skupnem trgu. Čeprav se je pravočasno zgodila streznitev, slovenska diplomacija zameri »bratskim narodom«, da znajo bolje ribariti v kalnem.

Nazoren primer so dvostranski odnosi s Hrvaško, ki bodo po zaslugi nedomišljene politike drago stali slovenske davkoplačevalce. Slovenci so pijani od vstopa v družino evropskih narodov napenjali mišice, ko bi bilo treba udariti po mizi, pa so stisnili rep med noge. Nacionalne interese bi lahko uspešneje zavarovali, če ne bi stavili na prvo žogo, ampak bi se pragmatično prilagodili razmeram na terenu.

Kljub razlikam v pogledih, ki še bremenijo politične odnose na Balkanu, ima diplomacija danes lažje delo, kot ga je imela včeraj. Slovenija nima razloga, da bi podpirala Srbijo in druge države v regiji na poti v EU s figo v žepu. Ne glede na odprta nasledstvena vprašanja in dejstvo, da je po vseh teh letih rešena le polovica zadev.

Zahodni Balkan je bil v obeh svetovnih vojnah sod smodnika. Po krvavih balkanskih vojnah in razpadu nekdanje SFRJ, ki se je čez noč sesula kot hišica iz kart, ker se narodi, ki so v njej živeli, niso več počutili kot doma, velja za pretežno pogašeno krizno žarišče.

Prizadevanja slovenske diplomacije, da bi Srbija odprla prva poglavja v pristopnih pogajanjih z EU ali da bi Bruselj bolj zavzeto pomagal BiH, ki jo je za skoraj desetletje odrinil na stranski tir, iz političnega močvirja, pripomorejo k stabilnosti na Balkanu. Nemara je slovenska politika končno prebolela otroške bolezni in ne misli več kot ujetniki v Platonovi jami, da ni druge realnosti kot sence.