Pa ne zapravite vsega!

Žepnino starši dajemo otrokom in si domišljamo, da jih bomo naučili odgovornosti, samostojnosti: če svoj mali portfelj upravljajo nespametno in gredo denarci že naslednji dan za nezdrave prigrizke, sladkarije, si mislimo, se bodo naslednjič morda vedli bolj premišljeno in se odločili za smotrnejšo finančno odločitev, nemara celo pomislili na dolgoročne nakupne cilje. Žepnina, pravijo strokovnjaki za te zadeve, ne sme biti instrument kaznovanja, vendar hkrati ne sme kar prileteti z neba, otrok bi moral vedeti, da je za žepnino treba nekaj narediti.

Smemo domnevati, da ministrstvo za kulturo samozaposlene v kulturi dojema kot ne ravno razvajene, a vendar otroke, ki jih je treba naučiti, kako z denarjem? Najbrž ne, v predlogu zakona, ko so ga poslali v parlamentarno proceduro, so zapisali nekaj nič kaj veselih številk, ki potrjujejo, da stanje ni rožnato: več kot 91 odstotkov kulturnikov je imelo leta 2010 dohodke do višine povprečne plače, od tega pa skoraj 42 odstotkov le do višine minimalne plače. O čem govorijo te številke? Da resnega kulturnega trga pravzaprav ne premoremo in da mora biti tisti, ki so ga bogovi obdarili z umetniško strastjo, pripravljen na životarjenje, ne več na Cukrarno, a vendar životarjenje? Res je, kriza, tako finančna kot kriza moralnih vrednot, je tukajšnjo kulturno prizorišče načela, institucije (kjer je zaposlenih nekaj več kot šest tisoč ljudi) sicer manj kot samozaposlene (teh je nekaj več kot dva tisoč); ti se spopadajo s trgom, na katerem za njihove izdelke ni interesa. Ministrstvo ugotavlja, da umetniki delujejo na majhnem, nestabilnem trgu, zaposlitvene možnosti se zmanjšujejo, svoje so dodali negativni vplivi sprememb zakonodaje, na njihov položaj vpliva tudi zmanjševanje javnih sredstev za kulturo, vse to pa lahko pomeni »okrnitev umetniškega ustvarjanja, izbrise iz razvida samozaposlenih v kulturi ter povečanje števila brezposelnih oseb.« So kulturne žepnine potemtakem nekaj drugega, kot bi si lahko mislili po razlagah odgovornih? So vlaganje v kulturo ali – ob pomanjkanju primernejših instrumentov – način reševanja socialnih stisk?

Po drugi plati je treba vsaj poskušati razumeti tisto pamet, neoprijemljivo »splošno mnenje«, »glas ljudstva«, ki radikalna, najpogosteje primitivno žaljiva mnenja prodaja v anonimnih komentarjih na spletnih straneh: ni je lepše kosti za glodanje, kot da jim sredi krize, odpuščanj, črnogledih napovedi o še imenitnejšem varčevanju vsepovsod in v času, ko je povprečna plača v državi 1500 evrov in o njej mnogi lahko le sanjajo, sporočiš, da boš umetnikom prisodil enako vsoto. Takoj bodo rekli (kot pred leti, ko se je razpravljajo o žepninah za azilante), da je to nesmiselno zapravljanje proračunskih denarcev, in navrgli še kup žaljivk o lenih umetnikih, dodali poučno besedo, dve o newyorških pomivalcih posode in natakarjih, velikih pisateljih in igralcih, ki čakajo na svojih pet minut, se spomnili mrkaičevskega trobentanja o denarju za kulturo, ki bi lahko šel za zdravljenje onkoloških bolnikov, presodili, da bodo žepnine tako ali tako dobili le »njihovi« ali »naši« in da je vse skupaj odvečnost. Morda, a tudi razkošje, ki bi si ga morali privoščiti.