Pakistanska pravica

Ko je ameriški zunanji minister Colin Powell 11. septembra 2001 zvečer poklical pakistanskega predsednika Perveza Mušarafa in mu postavil ultimat pri sodelovanju v »globalni vojni proti terorizmu«, se je začelo pakistansko drsenje v prepad in oblikovanje novega geostrateškega zemljevida.

Pakistan, 170-milijonska država, ki poseduje jedrsko orožje, je bil tedaj na robu nove vojne z Indijo. Pakistanske varnostno-obveščevalne službe in oborožene sile, že desetletja de facto vladarji države, so usposabljale milice skrajnih islamistov za »sveto vojno« z zgodovinskim nasprotnikom. Večina milic je bila z neskromno ameriško in saudsko pomočjo ustanovljena v času sovjetske okupacije sosednjega Afganistana, ko je bil Pakistan – še posebej severozahodni del države – logistični in operativni center rušenja sovjetskega imperija. Po sovjetskem umiku so se številni pripadniki milic pridružili različnim stranem afganistanske državljanske vojne, neposredne posledice vakuuma, ki je nastal po sovjetskem umiku. Tisoče mudžahidov, ki so ostali v Pakistanu, je izgubilo »službo«: postali so cenena delovna sila strateških načrtov tako vojaških kot (pogojno rečeno) civilnih pakistanskih oblasti. Milice in vojaško-obveščevalni vrh na čelu z zloglasno službo ISI so do usodnega Powellovega klica živele v simbiozi. Potem je udarilo.

Vzporedno z začetkom ameriškega bombardiranja Afganistana je pakistanska vojska pred natanko desetimi leti v plemenskih območjih ob Durandovi črti po naročilu iz Washingtona, ki je bilo podkrepljeno z več deset milijardami dolarjev vojaške in gospodarske pomoči, sprožila vojno proti lastnemu prebivalstvu. Vojno za nekoga drugega. V spopade, ki so kmalu začeli pretresati celotno državo, so se začele vključevati tudi številne milice, ki so jim obveščevalne službe – te so ves čas igrale dvojno vlogo – podeljevale ključne naloge. Pakistan je krvavel. V desetih letih državljanske vojne je samo v spopadih umrlo okoli 35.000 ljudi. Milijoni so bili razseljeni. Toda Združene države so od Islamabada za svoje plačilo hotele vedno več in več. Pakistan, ki ga je zajela huda gospodarska kriza ter prizadeli hud potres in poplave biblijskih razsežnosti, ni več zmogel slediti »naročilom«. Država, ki se je ves čas pripravljala na vojno z Indijo, ki je v vmesnem času postala velika gospodarska in vojaška sila, je pokleknila.

Američani niso hoteli prepoznati nove pakistanske resničnosti. Pritiski na Islamabad so se le še stopnjevali. Državo so dodatno ohromili številni ameriški napadi z daljinsko vódenimi letali. Oblast je izgubila suverenost. Pakistan pa je postal bolj ranljiv kot sploh kdaj v svoji štiriinšestdesetletni zgodovini. Da so varnostno-obveščevalne strukture preprosto morale nekaj narediti, da zaščitijo pakistanski nacionalni interes, ni bilo presenečenje. Ko bodo mednarodne sile odšle iz Afganistana, kjer je indijski vpliv iz dneva v dan večji, bo Pakistan ostal gol in bos, njegov obstoj pa resno ogrožen.

Ko so pripadniki posebnih enot ameriške mornarice spomladi v neposredni bližini pakistanske elitne vojaške akademije zajeli in ubili Osamo bin Ladna, je bilo jasno, da se bo nenačelno zavezništvo Združenih držav in Pakistana porušilo in da bo tudi uradni Pakistan prestopil na »talibsko« stran. Tega se je najbolj zavedal vrh ameriške vojske, ki je zaradi svoje agresivnosti v Pakistanu izgubil ključnega zaveznika in – o tem bodo čez nekaj desetletij pisali svetovni zgodovinarji – na ta način Kitajski omogočil, da se sprehodi do toplih voda Arabskega morja ter »postavi« meje novega sveta.