Paradoks

Kaj bo človek naredil s svojim življenjem, s kakšno vsebino in cilji ga bo zapolnil, v kakšni družbi bo užival in kakšne uspehe žel, ali bo znal izbrati prijatelje, ki ga bodo podpirali tudi v najtežjih preizkušnjah, je, seveda, stvar vsakega posameznika. Popolnoma drugače pa je, če njegova osebna odločitev neposredno vpliva na varnost, zdravje ali življenje drugih.

V življenju je veliko stvari, ki zahtevajo resnost in odgovornost. Med njimi je, to vemo vsi, tudi prakticiranje varne spolnosti.

Zaščita je in mora biti osnovna zapoved, predvsem pri posameznikih, ki pogosteje menjajo partnerje – a tudi pri nekom, ki se, čeprav le enkrat v življenju, odloči za tvegan spolni odnos. Za doživetje, ki postane nepozabno, vendar v drugačnem smislu – ker bodisi skrajša življenje bodisi okrni njegovo kakovost. V zadnjih treh desetletjih so pri opozorilih o nujnosti zaščite pri spolnih odnosih najbolj dosledno omenjali hiv in aids. Kar je popolnoma samoumevno, saj je medicina za usodno diagnozo potrebovala veliko časa, da jo je po zaslugi prodornih znanstvenih dognanj obvladala. A potem se je zgodil paradoks. Zavedanje o zaščiti, ki prepreči prenos okužbe, je sicer splošno prisotno, a vse pogosteje pozabljeno. Pri nas to potrjuje skrb vzbujajoče povečevanje števila okužb – od hiva do gonoreje, sifilisa in drugih. Letos so diagnozo hiv pozitiven postavili že petdesetkrat, kar je za Slovenijo veliko. Po drugi strani pa je znano, da približno tretjina ljudi, ki živijo s hivom, za to ne ve – ker se ne odločijo za testiranje.

Testiranje je, prav zato, ker je slovensko okolje na splošno prežeto z obsojanjem, nerazumevanjem in stigmatiziranjem »drugačnosti«, brezplačno in anonimno. Človek, ki je v dvomih, se mora znebiti osebnih zadržkov in se odločiti za preverjanje zdravstvenega stanja – argumentov za tako odločitev je ogromno. Predvsem in najprej pa je treba poskrbeti za preventivo.