Tiskane izdaje
Mir je takrat, ko matere ne pokopavajo sinov, mi je pred leti v Erevanu dejal Zori Balajan, pisec in politik, ki je aktivno sodeloval v bojih za mir v kavkaškem Gorskem Karabahu. Ta njegova misel je univerzalna. Velja za spopade na vseh koncih našega nemirnega sveta. Tudi za neskončno vojno v Kolumbiji, ki je to latinskoameriško državo izčrpavala več kot pol stoletja. Matere so tam desetletja pokopavale sinove. Mirovni sporazum, podpisan v slikoviti Cartageni na karibski obali, je bil zato po svoje logičen. Kajti vojna nikoli ni rešitev. Probleme zgolj regenerira in jih zaplete v začaran krog, iz katerega ni izhoda. Kolumbijska zgodba to boleče dokazuje. Tudi zato so se na slovesnosti v Cartageni odločili za posebno simboliko. Sporazum so podpisali s peresom, narejenim iz krogel ...
Vsaka kriza je primer sui generis. Tragedija posebne vrste. Vsaka drugačna. Za reševanje ni recepta ali učbeniške formule. Mirovno posredništvo in sklepanje miru je zato posebna spretnost, umetnost, ki zahteva pogum in ideje. Načelno ni konflikta, ki ne bi bil rešljiv. Problem je, da uradna politika miru že dolgo ne jemlje resno. Kultura (neizogibnosti) vojne in neverjetna fascinacija z njo ga že leta vztrajno odriva na smetišče zgodovine. Kar je v popolnem nasprotju z zdravim razumom, ki prevečkrat popusti (geo)političnim ambicijam velikih (in njim lojalno podložnih majhnih), ki ne razumejo, da z vojnami škodujejo predvsem samim sebi. Tudi zato vojni v Afganistanu, ki traja že poldrugo desetletje, ni videti konca.
Odbor v Oslu kljub nekaterim slabim odločitvam v preteklosti s svojim početjem pomaga iskati pravo pot do miru. V primeru Kolumbije gotovo. Upati je, da bo Nobelova nagrada, ki si jo zaslužijo vsi Kolumbijci, ne zgolj predsednik Santos, preprečila obnovitev spopadov. Ti so zaradi zavrnitve mirovnega sporazuma na referendumu zdaj spet grožnja za državo.
