Tiskane izdaje
Po Evropi straši pošast. Pošast islamofobije in nove vojne proti terorizmu. Nekakšna repriza že videnega in popolnoma zgrešenega ameriškega križarskega pohoda proti islamu. Déjà vu torej, iz katerega se evropska politična elita, obsojena na večno ponavljanje napak, ni ničesar naučila. Kaj torej hoče Evropa? Nova koncentracijska taborišča, podobna tistemu v Guantanamu? Nove tajne zapore na Poljskem, v Romuniji, Litvi in še kje? Vnovične ugrabitve in mučenja v glavnem nedolžnih terorističnih osumljencev? Vnovični pravni apartheid v Uniji, ki sicer prisega na vladavino prava?
Vse to je Evropa na zahtevo ameriških neokonservativcev (preveč) poslušno že počela. Zato je nova vojna proti islamskim skrajnežem, ki jo je denimo napovedal francoski premier Manuel Valls, popolnoma zgrešena. Kdo pa so ti ljudje? Kako jih najti in razkrinkati? Je mar mogoče napovedati vojno privržencem Jean-Paul Sartra, se je denimo duhovito vprašal francoski novinarski kolega. Kdo pa ve, kdo so njegovi privrženci? Vsak musliman namreč še zdaleč ni terorist. Tudi brata Kouachi, Francoza z alžirskimi koreninami, ki sta vdrla v Charlie Hebdo, nista bila. Bila sta zgolj brutalna zločinca. Tako kot Norvežan Anders Breivik, ki ga kljub 77 pobitim ni nihče razglašal za terorista. Je le zločinec brez primere, ki svoj morilski pohod zdaj plačuje z zaporom. Toda zanimivo je, da tisti, ki Evropo pehajo v nov val islamofobije, v bistvu ponavljajo prav Breivikove teze. »Nočemo in ne bomo tolerirali islama v Evropi!« je v nedogled ponavljal norveški morilec. Zdi se, da zdaj vsa Evropa postaja en sam Breivik.
Protest množic proti pokolu v Parizu je bil seveda povsem razumljiv in logičen. Veliko manj jasno pa je bilo, zakaj se je protestov udeležilo tudi več kot 40 predsednikov držav in vlad. Le zakaj so jim množice dovolile to perverznost brez primere? Oblastniki namreč tja sploh niso sodili. Izraelski premier Benjamin Netanjahu denimo, ki ima na vesti grozovite vojne zločine v Gazi. Ali pa Sergej Lavrov, zunanji minister države, kjer oblast kritične novinarje hitro utiša, zapre in tudi pobije. Države, kjer opozicija ni dovoljena, nevladne organizacije pa razglašajo za agente tujih služb. Države, ki je v Čečeniji v dveh vojnah kruto pobila več kot sto tisoč ljudi in okupirala del Gruzije in Ukrajine. Kaj sta torej ta dva počela v Parizu? Proti komu sta kričala? Če bi Lavrov v Moskvi protestiral proti morilcem novinarjev, bi ga pri priči spravili za rešetke …
In kaj so na protestih v Parizu počeli vsi drugi evropski voditelji? Z nekritičnim sodelovanjem v (ameriških) vojnah proti Afganistanu, Iraku, Libiji, Jemnu in z mencanjem v Siriji, to seveda velja tudi za slovensko politiko, so namreč prav oni radikalizirali muslimane v tistem delu sveta. Islamska država, ki jo zdaj razglašajo za teroristično tvorbo, je namreč neposredna posledica nezakonite agresije in okupacije Iraka. Na Bližnjem vzhodu je ameriška vojska, skupaj z voljnimi evropskimi zavezniki, počela grozljive stvari. Za vsakega pobitega Evropejca tam praviloma pade vsaj tisoč muslimanov, a problem je, da tamkajšnjih žrtev že dolgo ne prešteva nihče. Pa tudi protestira ne nihče zaradi očitnih zločinov Zahoda.
Politiki so protestni shod v Parizu vnovič populistično izkoristili za širjenje svoje agende. Med ljudi so načrtno sejali strah pred islamom in na ta način pozornost preusmerjali daleč proč od veliko usodnejših (ekonomskih in finančnih) tem. Milijonska množica v Parizu bi to morala preprečiti in teh nekaj deset oblastnikov preprosto odgnati s trga. Še več. Protest proti pokolu v časniku Charlie Hebdo bi morali pravzaprav izkoristiti za odločen ne evropski politični eliti, ki v obup in tudi v smrt peha milijone Evropejcev. Predvsem z zagovarjanjem tržnega
fundamentalizma, nenehnega podrejanja kapitalu in uničujega varčevanja, tega nevarnega eksperimenta, ki ga politiki in ekonomisti vadijo kar na živih ljudeh. A pretirano varčevanje je sila nevarna ideologija, ki dokazano ubija, sta v knjigi The Body Economics denimo zapisala ameriška profesorja David Stuckler in Sanjay Basu. Zdi se, da evropska politika s svojim austerity programom načrtno razgrajuje javno zdravstvo, šolstvo, socialo, znanost, kulturo. Toda trg na teh področjih preprosto nima kaj iskati. Kenneth Arrow, nobelovec za ekonomijo, je denimo že v šestdesetih letih opozoril, da bolnišnice in zdravstveni domovi ne morejo delovati kakor tovarne ribjih konzerv. In šole tudi ne.
Množice, zbrane v Parizu, so tistega velikega dne torej zamudile izjemno priložnost, da evropski politični vrhuški povedo tisto, kar bi jim bilo treba zabrusiti že zdavnaj. A žal so podobno priložnost zamudili tudi mnogi novinarski kolegi. Doma in v svetu. Solidarnost s preganjanimi in pobitimi novinarji seveda da, vedno in povsod, toda enako odločno se je treba zoperstaviti tudi tistim neodgovornim lastnikom (in urednikom), ki (pravo in resno) novinarstvo ubijajo iz dneva v dan. Z nekritičnim sekanjem stroškov na vseh ravneh, z neznosno birokratizacijo poklica in vse bolj lahkotnim priseganjem na rumene vsebine. Tokrat so bili novinarji na ulicah zaradi tragedije v Charlie Hebdo. Naslednjič bo na proteste treba zaradi lastne prihodnosti.
