Pesti za Lozano

Ameriški diplomatski krogi so danes tudi s pomočjo »neuradnih virov« rahljali še pred nekaj dnevi trdno stališče, da je treba osnovni dogovor o jedrskem sporazumu z Iranom doseči do konca marca. Nad pogajanji visita (vsaj) dve senci – iranski verski vrh z ajatolo Alijem Hamenejem na čelu ter ameriška desnica v spregi z izraelskimi jastrebi – toda na diplomatski ravni je mogoče zaznati soglasje, da je sporazum edina razumna izbira za vse.

Iranski trdorokci so nepredvidljivi, verski voditelj Hamenej pa ima zadnjo besedo, kar je že dokazal z nekaj posegi za hrbtom pogajalca, čeprav zunanjega ministra Mohameda Džavada Zarifa navzven podpira. Država hira v primežu mednarodnih sankcij, stisko je povečeval tudi padec cen nafte. Toda Hamenejevo sumničavost ne hrani le nezaupanje do »velikega satana« (ZDA), ampak tudi opreznost doma, saj bi uspeh pogajanj okrepil reformiste.

Po drugi strani se je ameriška desnica, ki diplomacijo rada prepušča generalom, znašla v objemu z Izraelom in njegovo strategijo preventivnih vojaških posegov. Vse bolj si prizadevajo zrušiti prizadevanja Bele hiše, da splete trdnejše vezi s Teheranom. Tudi zadnji primer iz Kremlja jih ni izučil, da popolna zmaga ne obstaja in da je treba nasprotniku pustiti možnost za častni umik, sicer ta postane še bolj zagrizen.

Prav vztrajanje Rusije v pogajanjih, čeprav ta hkrati bije hladno vojno z Natom, dokazuje, da iranska jedrska bomba ni bavbav, ampak resna grožnja. Ne samo zaradi neprijetnih možnosti, kaj vse bi ajatola lahko počel z njo, nevarna je tudi jedrska tekma, ki bi se sprožila v regiji. Ta že brez divjanja atomov razpada po šivih sunitskih in šiitskih skupnosti. Trden sporazum bi prinesel blagodejno mazilo za veliko ran.